Domov

God works in mysterious ways...

Obdobje slabih novic, stvari, dogodkov, situacij, obdobje solza, skrbi, žalosti, nerazumevanja in jeze je dobilo neke vrste epilog. Vsaka od teh slabih stvari se je poklopila, da se je lahko rodilo nekaj izjemnega. Čudovitega. Najboljša možna rešitev... Pa bi še mesece nazaj rekla "...ni šans!" Zdaj pa je to ena najlepših stvari, ki se je izcimila iz vsega tega. Pa naj še kdo reče, da ni vsako slabo za nekaj dobro...

V roku parih tednov se vračam/-o v moj rodni kraj, v moj stari dom, dom mojega otroštva. Čeprav v mesto, ki mi tekom odraščanja sploh ni bil pri srcu (pa mi je zadnje leto ali dve vedno bolj...), čeprav v stolpnico s 50-imi stanovanji (pa sem vedno govorila, da se ne vidim v stolpnici, ali hiša ali nič). Tako bom bližje domačim, ki sem jih pogrešala od dneva, ko sem rodila, vsak dan bolj... Da ne govorim o ogromnem stanovanju, kjer je prostora še za kakega malega škrata, dva, tri... in skoraj polovičnih stroških s stanovanjem v primerjavi z Ljubljano in dvakrat večji kvadraturi :) ...pa vrtec, pa čudoviti sprehodi, pa nič več "...ah brez veze rihtat in kupovat stvari, itak se bomo prej sli slej selili...". pa to ne pomeni, da bomo čisto na svojem. Bomo najemniki brez najemnine. Če bomo želeli ostati tu, bom izplačala sestro in brata. Da ne bo kdo kdaj kaj očital...

Pa vseeno... končno grem domov. V naš novi stari dom. Kjer bom prepleskala stene z živimi barvami. Kjer bom (no, ne ravno jaz) prestavljala pohištvo vsake pol leta. Kjer bom lahko na WC-ju narisala ribice. Kjer bom obesila najbolj nore zavese. Kamor bom lahko spravila kupe in kupe knjig, ki me čakajo še v knjigarnah. Od koder sem bomo selili na svoje, ali pa sploh ne. Kdo ve...

Na sprehodu 

Zdaj...

Sem že pozabila, kako zgledajo "tisti dnevi"...

PMS mi je izkopil elektriko, pogasnil vse luči in tri dni grmel in kričal pred vrati, da je blo joj.... in tako sem jokala in jokala in se bala...

Saj situacija ni nič boljša kot včeraj, še vedno me stiska, ampak... saj bo. Dobro so dele tudi tolažeče besede. No, ne toliko tolažeče, kot bodreče (...pa se res tako reče besedam, ki bodrijo?)

Hja, Tukaj zdaj, be happy... se bom potrudila. Čeprav je danes svoje k tistim dnevom primaknila tudi naša Miška in se je zbujala celo noč na dve uri. Zdaj, ko mami bedi, ona sladko spi... :) Ampak kaj, ko je tako sladka, ko spi, da je vseeno za celo noč skakanja po flašo, pa nazaj, pa previt, pa obračat, pa brca v vrat, pa v glavo, pa stokanje...

Sladka mala...

Kdaj?

Pa bo res bolje?
Pa se bo res uredilo, kar se ima za uredit, kar samo od sebe... ne da bi kaj naredil? ...jaz ne morem namesto njega.
...tista zvrhana mera optimizma se počasi, a vztrajno prazni... ne verjamem več, da bo res bolje. Ali vsaj, da bo kmalu bolje. Enkrat verjetno bo... če... Spet se mi je za hrbet prikradel tisti strah, strah jutrišnjega dne. Pa nič ne morem. Jaz sem naredila in še delam vse in še več, pa se nič ne premakne. On bi lahko naredil več, a tudi če bi, bi res bilo bolje? Bi se uredilo? Se BO uredilo?

...kot bi treščila ob trda tla, v kruto realnost te j**** krize. Moj balonček porodniške, materinstva, tega čisto drugega sveta, je počil...
Solze se kar same prikradejo v oči... leta in leta sem tavala v temi, tako dolgo sem iskala lučko jutrišnjega dne, zdaj, ko sem jo našla, so mi jo ukradli... in ne vem, kje naj jo iščem...

...zlomila se ne bom, ne smem. Moj mali škrat mi daje moč, ki jo potrebujem, da zdržim. Njen nasmeh, njen dotik. Njen pogled... to je vse, kar potrebujem, da bom zdržala. A upam, da ne bo predolgo...

Nevihta se bliža...

Čaplja

Skoraj vsak dan, ko greva mimo, jo pozdraviva, čapljo, ki stoji na kamnu, ob bregu. Skoraj vsak dan je doma, tam ob bregu. Pa so prišli tisti z občine, ki sekajo drevesa in posekali večino goščav ob bregu. In čaplje ni bilo več. Nekja dni. Cel teden. Ali še več. Včeraj pa je spet stala, na kamnu, tam ob bregu. Kako sem se je razveselila!

Čaplja

Mandala za Zalo

Po skoraj petih mesecih se je rodila nova mandala. Mandala za mojo Miško :) Sončna, nasmejana, dobre volje, a radovedna, močna in ... tako zelo ljubka. Podobnost je več kot očitna!

Mandala za Zalo

Še en sonček!

Prvič sem tudi fotografirala mandalo, kako je nastajala.... običajno pozno zvečer ob namizni lučki :)
Še meni je zanimivo...

Vozičkanja #1

Odkar je naša mala ujela ritem življenja, greva vsak popoldan na sprehod. Daljši, vsaj za dve uri. Meni paše. Njej očitno tudi, saj še niti enkrat ni protestirala, čeprav je kdaj prišla res zelo lačna domov. A dokler je v vozičku, je vse ok :)

Meni pa so ti sprehodi oddih za dušo, rekreacija za telo in odkar nisem več tako zelo obremenjena, kaj se dogaja z malo v vozičku, kaj počne, če je kaj narobe... in je ne pogledujem več vsake 5 minut, so mi v pravi užitek. Resda sem tudi pred nosečnostjo kar dosti hodila na sprehode, vendar daleč od tega, da res skoraj vsak dan. Čeprav sem si tega želela.

Vozičkanja so ena taka super duper stvar, prijetno s koristnim. Odkar pa s sabo nosim še fotoaparat in gledam še kam drugam kot v voziček, pa zagledam kdaj tudi ... smrkce :) V temle kotičku bi jih res pričakovala. Če pa smrkcov ne, pa Goluma z svojim precioussss :)

Ta gozd stoji še dandanes. Če prisluhnete, lahko slišite Gargamelov glas. In če boste pridni, boste morda ugledati tudi Smrkce :)

Ko je Miška zaspala sem našla tale kotiček, kjer sva si obe odpočili za pol urce :) In tu zna biti tudi jesen čudovita, kaj šele zima. Še bova šli v Botanični vrt :)

Kotiček za oddih 

Morje prebuja

Brez obotavljanja sem se odzvala povabilu na morje. Pa četudi za samo en dan. Moj edini dan na morju letos in prvi za mojo malo miško.

Čudovito! Že sprememba okolja tako dobro dene. Po dolgem času sem ne načvekala s prijateljico, ki je že drugič v pričakovanju. In se naplavala, ko je bila miška v njenem varstvu in sta opazovali golobe :) Miška je namočila nogice v penaste valove in to kar dvakrat! Njene velike oči so kar požirale modrino morja in bele valove... Glede na njeno neizmerno dobro voljo skozi cel dan, čeprav je zelo malo spala, si upam trditi, da ji je bilo všeč. Meni tudi :)

Sem pa razmišljala o prejšnjem zapisu... res je lepo biti mama... ampak mislim, da se počasi prebuja v meni tisti jaz, ki bi rad počel stvari, ki sem jih poprej. Zdaj verjetno v malo drugačni izvedbi in časovnih okvirih, a vseeno. Prvi korak je bil potep na morje. Drugi korak bo vzeti barvice, papir in se spravit risat. ...tako zelo bi, da me kar v trebuhu zvija... in tudi bom. Tudi na najine potepe z vozičkom bom začela jemati fotoaparat in se ozirala tudi naokoli, ne samo v voziček :)

Ker verjamem, da se vse zgodi z razlogom, se je očitno zgodil tudi zadnji zapis v kombinaciji z morjem... zgodilo, da me prebudi... očitno...

Mama

Že 4 mesece in pol se vsak večer pred spanjem zazrem v dete, ki tako mirno, spokojno spi v svoji posteljici. In vsak večer znova se zavem sreče, da je to dete moje, del mene in del njega... da je to dete zdravo, veselo, zadovoljno, tako zelo samosvoje in tako zelo pridno. Na trenutke me prešine, da dejansko živim svoje sanje, da se mi želje uresničujejo, z vsem bremenom, ki ga nosijo s sabo. Imam družino, imam topel dom, imam sebe, zdravo, s kolikortoliko poštimano v glavi, imam mamo, brata in preostalo familijo, ki so tam nekje, a se imamo neskončno radi in smo tam, kjer je potrebno, ko se potrebujemo, imam... imam vse, vse kar sem si nekdaj tako zelo želela. Imam to, kar mi je tako zelo zelo manjkalo v življenju, kar sem iskala povsod drugod. Zdaj je tu. Zdaj sem popolna.

Pa v tej popolnosti niso samo rožice, sonce in nasmehi. Pridejo tudi solze, pride dež in pridejo nevihte, trnje in ... ja, kdaj pa kdaj boli. Zaboli in se solze ulijejo kljub zavedanju, da imam vse. Ne boli, ker mi kaj manjka. Boli, ker je ta popolnost tako naporna reč. Tu pa tam. Običajno sem "super-mama", kot mi pravi dragi, poskrbim za otroka, za dom, za družino, zaslužim kak evro in se mi zdi, da lahko gore premikam in takrat mi nihče ne more vzeti sanj o še večji družini. Pa pride dan, ne da bi vedela, pridejo oblaki in z njimi nevihta, dež, solze... solze, ko ne zmorem več, ko sem preutrujena, ko rabim čas zase. Pride čas, ko postanem samo mama. In vem, da nisem nič slabša mama, če sem samo mama. Takrat vskoči "super-ata", da se lahko nadiham, da sem malo sama. Da odklopim. Da nekaj časa nisem ne mama, ne draga, ne gospodinja, ne podjetnica. Da sem lahko samo jaz.

...ko bi le znala prepoznati prihajajočo nevihto in bi mogoče lahko preprečila solze s tem, da bi že prej odklopila. A ne vem, če zmorem, ker mi je v neizmerno veselje, užitek in ponos biti vse to in najbolj med vsemi biti mama. Ne vem, če zmorem kar odklopiti, ker bi lahko zamudila kak nasmeh, kak nov gib, novo "besedo", ker mi je brez njenih velikih globokih oči in vedno daljših in pisanih monologov tako dolgčas... ker jo preveč pogrešam v tistih trenutkih odklopa, da bi lahko bili samoiniciativni in da bi lahko trajali.

Preveč rada sem mama.

Moja sreča

Mali čudež

Ostala sem  brez besed, hkrati bi pa lahko napisala knjigo o tistih nekaj sekundah, ko so mi položili malo črno glavico na trebuh. Svet okrog mene je izginil, zginile so bolečine, solze so se posušile, srce se je napolnilo z neizmerno ljubeznijo. Ljubeznijo do tega malega bitjeca, ki je ležalo tam... ne več v bušiju, ampak končno na njem. Končno sem jo lahko pobožala. In končno ji lahko pogledam v očke in ji rečem, da jo imam rada. Končno jo lahko obsipavam s poljubčki. ...in ne samo jaz. Z neverjetno nežnostjo in ljubeznijo jo objema tudi njen ati. Moj dragi. Ki ga ljubim še bolj kot kdajkoli prej.
Zdaj smo trije, a je, kot da smo eno. Prej sva bila jaz in on. Zdaj naju je otrok povezal. Skupaj. V popolno celoto. V družino.

Najina mala miška med dopoldanskim počitkom

Zadnji dan in mandala pričakovanja

Danes je zadnji dan poležavanja, nemirnega prestavljanja iz kavča na stol, iz stola na ležalnik, iz ležalnika na posteljo, iz postelje nazaj na kavč... Vse to z preveliko mero naveličanosti samega sebe, neizmernega dolgčasa, kljub sladkosti (pre?)velikega pričakovanja. Te dni, ko sem brala zadnje strani že malo zdolgočasene serije knjig Otroci Zemlje, ko sem do konca pogledala zdaj eno ljubših humorističnih serij in prav poglešam Mr. Meldrew-a, ko so filmi enostavno predolgi, ko mi tudi pospravljanje ne gre več tako dobro od rok/nog, predvsem pa ne mimo trebuha... in ko je tako zelo zrasla želja/potreba po čopiču, sem se lotila še zadnje mandale v trebuhastem stanju. Mandala v pričakovanju... zdi se mi, da je ta mandala že rodila, da se je razpočila in zacvetela...

Mandala v pričakovanju...

Jutri zjutraj grem(o) v porodnišnico. In baje se ne vrnem nazaj domov, dokler naju ne razdvojijo. Dokler ne bom držala naše štruce v naročju. Dokler ne bo naša miška mala zrla v svet. ...in spet mi gre kar na jok... Komaj čakam...

Zadnji dnevi dvojine

...čeprav dvojine že nekaj časa ni več. Na varnem, skrita pred očmi, že nekaj mesecev botruje tempu življenja naju obeh. Kljub temu, da je dejansko še ni tukaj, da jo je moč le čutiti, je del "dvojine". Jaz bi rekla, da smo že trojina. Čeprav se zavedam, da bo tista prava trojina drugačna, še bolj intenziva, še bolj pogojena njenim potrebam. Zdaj lahko, kljub temu, da dela salte v trebuhu in me ščipa in se skriva pod rebri ali pritiska na mehur, še vedno berem knjigo. Čez ne več tako zelo veliko časa bom, namesto v knjigo, zrla v drobno bitje, ki je del mene in del njega, štela prstke, žgečkala podplate, se dotikala malega noska... Vsak dan znova poskušam ozavestiti, da sva en dan bližje. Bližje temu, da jo bova videla, se jo dotikala, jo božala, jo vonjala, jo imela še bolj in bolj in bolj rada... Končno bo lahko sama sprejemala vse njej namenjene poljubčke, kim jih zdaj prestreže moj trebuh. Tako kot poljubčke, tudi žgečkanje, božanje... vse, s čimer ji njen ati izkazuje ljubezen. In neučakanost. Oba sva neučakana. Vsak večer grem v posteljo z mislijo, skoraj upanjem, da bi lahko bila to ta noč. In po vsakem obroku si mislim, da zdaj sem se najedla, zdaj sem polna energije in bi se lahko začelo kaj dogajati. Trebuh postaja večji in večji, čeprav se mi zdi to že skoraj nemogoče. Vsako obuvanje, oblačenje, kaj šele tuširanje, pobiranje s tal, vstajanje s kavča postaja dolgotrajen projekt. Pa vem, da samo še malo... samo še čisto malo, pa bo. Pa bo tu. Z nama. Končno. Po dolgih 9 mesecih. Resnično si želim, da bi lahko že kmalu začela uporabljati vse te stvari, ki sva jih mesece skrbno izbirala, zlagala, prala, pospravljala in ki že vsaj mesec čakajo v omari in na policah. Še vedno bi gnezdila, pospravljala, pripravljala, pa nimam več kaj. Že nekaj časa. Pa prelagam, prestavljam, brišem prah... Vse je sproti oprano, zlikano, pobrisano... Če bi lahko sama sesala, bi sesala vsak dan. Grozna sem. Ko ne pospravljam, se prestavljam iz postelje s knjigo v roki na kavč z daljincem v roki. Dobro, da sva dobro založena tako s knjigami, kot z res dobrimi serijami in filmi. Vmes greva na sprehod, dva, v trgovino, skatka malo naokoli, na zrak. Da bi naredila naši miški malo lušt, kako lepo je tu, kaki čudoviti sprehodi jo čakajo... Pa se zaenkrat ne da kaj dosti prepričevati. Njej je lepo. Uživa. Sicer resda ima vedno manj prostora, a zdravnica pravi, da je vode še vedno dovolj, da ni nič čudnega, da je še tako živahna.
In vsak dan znova sem hvaležna, da moja nosečnost poteka brez težav, da sem bila in sem še vedno aktivna, da so  bolečine tako zelo redke in še te običajno pogojene z njenimi skrajnimi premiki.

Moja sreča je nepopisna. Dejansko živim svoje sanje. Nosim otroka, ki sva ga naredila s človekom, ki je bil narejen zame, ki naju ima rad bolj kot samega sebe. Končno bomo trije. Družina. Moja največja življenjska želja se uresničuje. Pa ni, da je vse rožnato... Za marsikoga nimava niti osnovnih pogojev za družino (beri: majhno podnajemniško stanovanje, moj najdražji je še vedno študent, jaz s.p. z nejasno prihodnostjo), nama pa je osnovni in edini pogoj za otroka ljubezen in močna želja. Oba sva zdrava, nisva zahtevna, imava dve roki, dve nogi in vsak svojo glavo, tako moja kot njegova deluje dobro. In sploh ne dvomim v to, da nama ne bo uspelo dobro poskrbeti za otroke. S toliko ljubezni v svojem in njegovem srcu in očeh me ni strah ničesar. V dvoje je lažje. V dvoje je trojina lažja, lepša. In upamo da ne samo trojina...

Sposojena na: http://suddenlyslimmer.com/images/spa_uploaded_images/Thumb9_26_2008Pregnancy-Spa-Package.jpg

Jagodni tiramisu

Nekaj tednov nazaj smo "tamladi" peljali našo mami na njen prvi koncert. Na Vokalno ekstazo v Celje. Večer se je začel popolno. Nadaljeval prav tako. Po koncertu smo srečali žlahtnike in smo skupaj šli nekaj malega pojest. Midve z mojo "štruco v pečici" sva bili že pošteno lačni in pripravljeni na nekaj toplega, kljub pozni uri.
Picikato se je ponovno izkazal. In ko smo bili prepričani, da smo do vrha polni, smo naročili še sladice.
...moja jabolčna pita ni bila slaba... tudi vanilijev sladoled z vročimi gozdnimi sadeži ne. Sploh ne. Zmagal je jagodni tiramisu, ki se je važil pod bratovo žlico. Odličen. Svež. Ne presladek. Skratka slasten.
...in odkar smo zapustili picerijo tistega sobotnega večera oz. že noči, sanjamo o jagodnem tiramisuju. kako bova šla ponj, kako naj se nekdo pa le zapelje ponj... saj je vreden!

In je prišla nedelja, za razliko od "tiste" sobote, topla in sončna. Dopoldan kot običajno dolgočasen. Pa je spet padla ideja o tiramisuju. Da bi skločila z bratom v avto in se odpeljala ponj.  Ali pa... da bi ga naredila? Jaaaaa!
Torej... najprej povprašat po receptu vsevednega googla, najti tak recept, ki nam je najbolj ustrezal in se najbolj približal izvirniku, na katerega spomin je še vedno dražil brbončice... Z malce kombinacije več receptov sva s seznamom šla v trgovino. Po jagode (sveže, ravno v akciji, presenetljivo sladke glede na "plastičen" izgled in velikost), mascarpone ter gosti jagodni sok. In se lotila dela...

- Najprej 34 bebe keksov namočimo v jagodni sok (midva sva jih položila v pekač in polila čez sok, da so ga keksi lahko nekaj časa pili in na koncu bili fino napojeni :) )

-1 kg jagod (malo jih damo na stran za okras), 60 g sladkorja v prahu (midva sva dala manj, ker so že jagode same sladke), 6 zdrobljenih bebe keksov...
...zmešamo skupaj s paličnim mešalnikom v zmes...tako ravno prav kompaktno. Če je preveč sočno, dodamo še kak bebe keks.

- Zmešamo 500 g mascarponeja, 200 ml jogurta, 250 ml stepene sladke smetane in 100 g sladkorja v prahu (še enkrat, lahko manj, ne bo nič manj slajše)

-Tako imamo pripravljene vse sestavine in se lotimo dela. Lahko enostavno zložimo sestavine plastovito v pekač, pazimo da je na vrhu smetana, ker potem pride dekoracija bolj do izraza)
Midva sva jih zložila v kozarce, take in drugačne. najprej malo jagodne mase, potem namočene kekse, smetano, jagodno maso in čez spet smetano ter nanjo okras. Priznam, bila z delom zelo zadovoljna, že ko sva jih zlagala v hladilnik :)

Natančno delo mojstra za plasti  :)  Jaz sem mela čez dekoracijo.

Pa smo se nakosilali...povabili še sestrico z nečakoma, dali kavo na mizo... in prinesli sladice... tako čudovite kot slastne...

Jedli smo jih še zvečer, pa še v ponedeljek. Ker sva bila seveda pametna in delala iz dveh mas. Dovolj je ena. ...čeprav...tudi iz dveh mas smo vse pojedli in še postrgali :)

Spremembe

Teh nekaj mesecev sem priča tolikim spremembam... predvsem lastnim. Verjetno se zaradi teh spreminja tudi okolica, vsaj tista, ki mi je pomembna.
Iz nesamozavestne deklice, ki ni zaupala v lasten potencial se je razcvetela ženska. Pokončna, nasmejana, prepričana v to, da mi bo uspelo. Karkoli, kakorkoli, a zavedajoč se tudi padcev in stranpoti. Zdaj vem, da bo.  Da bom.
Sramežljivka, skrivajoč obline, sem z vsakim dnem bolj ponosna na spreminjajoče se telo, na svoj precej povečan zgornji in srednji del. Tudi moja polna lička so mi všeč :) , najlepši pa je tako ali tako buši, ki nosi največje bogastvo.
Spoznala sem, da je malo tistih dragocenih posameznikov, katerih mnenje šteje, kateri so mi pomembni, za katere sem pripravljena storiti marsikaj in vem, da tudi oni zame. In počutim se neskončno srečno, da so.
S tem sem nekako spontano prenehala ugajati nekim "nepomembnežem", za katere sem se pred časom tako zelo trudila. Teh je bilo ogromno. Skoraj vsak, tudi trgovka za pultom. Tako hitela sem biti prijazna, sladka, nič ni bil problem... saj me vendar morajo imeti vsi radi. ...pa ne, da nisem več prijazna. Samo, če rečem 10 dek, je to 10 dek. In ne 15, pa je pol to kr ok, ker pač nočem bit "taka".

Lahko bi rekla, da sem se sprostila in začela ŽIVETI. Biti tukaj in zdaj, kar je tudi nekako bila moja želja, vidna že v samem naslovu bloga. Sem. In si ne govorim več... "vidiš tako pa tako bi morala, tako bi bilo boljše, dobro bi bilo če bi..." ampak sem tako in taka kot sem. Če vstanem ob 10h, je ok. Se ne grizem več, da bi morala vstati prej.
Zadovoljna sem s tem, kar imam. Ne iščem več nekaj novega, neke nove filozofije, nekih novih obrazov, nove sreče, novih potrditev... (mogoče tudi zato nekajmesečni molk na tukaj-zdaj). Imam ogromno. Več, veliko več kot marsikdo. Predvsem pa imam dovolj. Vsega. Ne samo materialnega.
In vse to se zelo zrcali v moji okolici. Sproščenost, odprtost, smeh, ljubezen... vse je tako spontano, tako normalno. Tako prijetno.

...mogoče pa sem si končno dovolila biti ...SREČNA.

Čudovita vrtnica iz maminega vrta. Take zrastejo samo z veliiiiko ljubezni :)