Mama

Že 4 mesece in pol se vsak večer pred spanjem zazrem v dete, ki tako mirno, spokojno spi v svoji posteljici. In vsak večer znova se zavem sreče, da je to dete moje, del mene in del njega... da je to dete zdravo, veselo, zadovoljno, tako zelo samosvoje in tako zelo pridno. Na trenutke me prešine, da dejansko živim svoje sanje, da se mi želje uresničujejo, z vsem bremenom, ki ga nosijo s sabo. Imam družino, imam topel dom, imam sebe, zdravo, s kolikortoliko poštimano v glavi, imam mamo, brata in preostalo familijo, ki so tam nekje, a se imamo neskončno radi in smo tam, kjer je potrebno, ko se potrebujemo, imam... imam vse, vse kar sem si nekdaj tako zelo želela. Imam to, kar mi je tako zelo zelo manjkalo v življenju, kar sem iskala povsod drugod. Zdaj je tu. Zdaj sem popolna.

Pa v tej popolnosti niso samo rožice, sonce in nasmehi. Pridejo tudi solze, pride dež in pridejo nevihte, trnje in ... ja, kdaj pa kdaj boli. Zaboli in se solze ulijejo kljub zavedanju, da imam vse. Ne boli, ker mi kaj manjka. Boli, ker je ta popolnost tako naporna reč. Tu pa tam. Običajno sem "super-mama", kot mi pravi dragi, poskrbim za otroka, za dom, za družino, zaslužim kak evro in se mi zdi, da lahko gore premikam in takrat mi nihče ne more vzeti sanj o še večji družini. Pa pride dan, ne da bi vedela, pridejo oblaki in z njimi nevihta, dež, solze... solze, ko ne zmorem več, ko sem preutrujena, ko rabim čas zase. Pride čas, ko postanem samo mama. In vem, da nisem nič slabša mama, če sem samo mama. Takrat vskoči "super-ata", da se lahko nadiham, da sem malo sama. Da odklopim. Da nekaj časa nisem ne mama, ne draga, ne gospodinja, ne podjetnica. Da sem lahko samo jaz.

...ko bi le znala prepoznati prihajajočo nevihto in bi mogoče lahko preprečila solze s tem, da bi že prej odklopila. A ne vem, če zmorem, ker mi je v neizmerno veselje, užitek in ponos biti vse to in najbolj med vsemi biti mama. Ne vem, če zmorem kar odklopiti, ker bi lahko zamudila kak nasmeh, kak nov gib, novo "besedo", ker mi je brez njenih velikih globokih oči in vedno daljših in pisanih monologov tako dolgčas... ker jo preveč pogrešam v tistih trenutkih odklopa, da bi lahko bili samoiniciativni in da bi lahko trajali.

Preveč rada sem mama.

Moja sreča