samo Korošica

7.00 sharp na zbirnem mestu.
Vsi točni.
Po dolgem času malce drugačna zasedba. Ena je manjkala, ta druge pa sem bila res vesela. Dolgo že nisva šli skupaj kam v hrib.
Pot ni bila prenaporna, a tudi ne prelahka. Začetka sem se malo ustrašila in se (spet) osredotočala na korak po korak.
Do koče na Korošici. Božansko. Sonce je risalo bisere v deviško belo podlago.
Za na Ljubeljsko babo niso bile razmere ta prave. Kar je prvi v naši skupinici poskusil. Ker smo ga čakali, na sončku pri koči, sem imela toliiiiko časa skakati okoli in fotkati leseno kočo in njene detajle, vrh Ljubeljske babe, kot tudi Veliki vrh, ki mi je ostal v živem spominu od zadnjič, ko sem ga grizla in vlekla za sabo jezik, kolena in še kaj...
Pot nazaj... meni najljubša. Po smetanastem snegu, ki je blažil dolge korake po strmem pobočju. Na prestrmem pa je prevagala tazadnja, po kateri sem se po otroško spustila do naslednje prečne gazi.

Še en čudovit dan, preživet v hribih. Pa naj še fotke povejo svoje...

Vsaj par pomladnih fotk sem naredila, ki sem si jih tako želela :)

Požigalec

Danes sem bila požigalec.
Gazda je zakuril v peči, ker je enkrat leto treba, zarad dimnika. Komaj sem čakala... že celo zimo, pa ni bila dost huda, da bi se splačalo. Tako smo zdaj ulovili še zadnje zdihljaje zime, da vidim kako sploh ke, ko imam toplo peč.
Ko se je peč segrevala in se meni še ni dalo delat, sem iz vogalov, polic, košaric, predalov in fasciklov potegnila ven VSE moje papirje, takšne in drugačne, zasebne in poslovne. Potrdila, pogodbe, račune, opomine, obvestila, zapiske, spričevala, reklame, spomine...
Izločila vse, kar ne rabim. Kar ne potrebujem. Česar se ne spomnim več. Kar je nepomembno. Vse...
... in kup vrgla v peč, na ogenj. Zažgala vso mojo tako in drugačno, lepo in manj lepo preteklost na papirovju.

Očiščujoče...

Fajn je bit kdaj pa kdaj požigalec. Ogenj uniči vse.

Nič več čudni tiči. Zdaj vse poznam!

Na take lepe sončne dni bi se kar nekam odpravila, bi magari grabila tiste tri kvadratne metre pobočja na dvorišču, pa je blo treba delat. ker sem dobila paket dokaj zahtevnih kosov, gre počasneje, kot sem predvidevala. Pa ... bo že.
Sem se pa naužila sončka vsaj čez okno in tudi ptičke so bile veliko bolj fotogenične. In ob pavzi sem malo preletela spletne strani o pticah in nekaj sem jih celo našla. Nič več čudni tiči. Zdaj imajo imena :) In imam svojega najlepšega... plavček :)
In tisti tič z rdečo ritjo od zadnjič je detel. In ne katerikoli detel. Veliki detel.

Plavček...

...še s profila

Močvirska sinica...

...še s profila, v družbi dveh poljskih vrabcev

Sinička

in vrabček

 No, tile tiči so mi danes prav lepo pozirali. In prav zabavno je bilo, vmes, ko sem počivala roko. Kopali so se v soncu in zobali semena. Vsaj za trenutek sem si želea biti jaz tista na vejici, na sončku... ampak če bolje pomislim, ne zamenjam. Ne zamenjam tega kar imam za nič na svetu.

In za nič na svetu ne zamenjam domačega kosila (iz zelenjave Zelenih zabojčko in Moje tržnice) za ... recimo pico. Ali karkoli restavracijskega :)

 

Posebna ženska

Že zvečer sem dobila sporočilo (eno od verižnih pisem), s katerim mi je dala  prijateljica vedeti, da sem posebna ženska, in koliko ji pomenim. In me s tem zelo razveselila. Niti predstavljala si nisem...

In zjutraj (oz. ponoči, ko spet nisem mogla spat) sem sporočilo prevedla iz hrvaščine, izpustila tisto o izpolnjevanju želja, če pošlješ v naslednjih minutah in da se ti bo res želja uresničila čez 4 dni in ... blablabla skratka bulšit verižnih pisem. Jedro sem pa ohranila.
In poslala naprej, kot pismo. Verižno, a samo če hočeš deliti te misli s tebi pomembnimi ženskami.
Jaz sem jih zbrala. Nekatere so z mano že celo življenje, nekatere od teh pa zelo malo časa. Z nekaterimi se sploh še nisem videla, pa so del mojega življenja, mojih sprememb. In so pomembnejše od nekaterih, ki jih poznam že celo večnost. Saj tudi tu velja. Kvaliteta šteje, ne kvantiteta :)
In ko sem dobila nekaj prav srčnih zahval, ko je prijateljica (s katero se poznava že doooolgooooo, a sva se zadnjih nekaj mesecev zelo zbližali) rekla, da si bo zadevo sprintala in jo prilepila v svoj delovni kotiček, me je prijetno pogrelo pri srcu.

Kako prijeten je občutek, da imaš okrog sebe toliko srčnih ljudi, in predvsem zato, ker si tudi sam srčen :)

Mandala modrosti

Danes sem si vzela fraj dan. Po bolanih dneh, preživetih doma za mizo, s svičnikom, radirko in glavnikom v roki, no, v nedeljo in ponedeljek tudi ponoči, ker pač nisem mogla spat... Že včeraj zvečer sem bila fino utrujena. Še prej sem oddala, kar sem imela zrisanega (se je kar nabralo), prejela novo pošiljko od nekega drugega naročnika, imela prijetno naporen dan z milijon sestanki, pogovori, nekaj tudi kavicami...Zvečer pa my favourite čajček in odločitev, da ostanem doma naslednje jutro je bila sprejeta brez obotavanja.
Dokaj zgodaj me je zbudil poštar, s paketkom zame. Lep začetek :)

Po zajtrku in spletnem čekingu sem se lotila mandale, o kateri razmišljam vse od takrat, ko smo jo na tečaju risali, tri tedne nazaj.Imela sem že kar nekaj idej, kako jo speljati, čeprav sem vedela, da me bo kljub temu presenetila...
Sonce je zasijalo skozi okno na mizo, mi osvetlilo papir in narisalo velik nasmeh na usta.
Zaradi tempa risanja najdb sem nenehoma pogledavala na uro, se psraševala, kdaj bom končala in kako bo zgledala... in "mandala je spregovorila" (ne, nisem nora in ne slišim glasov, ampak jaz tako temu rečem, ko se mi utrne misel...)
Pomembna je pot in ne cilj. Torej pridno barvaj, ne utrujaj se z uro, s končnim rezultatom. Ni pomembno. Pomembno je, da Pobarvaš zdaj tale košček, in zdaj tega...

In nastala je:

Mandala Sofije ali modrosti, tudi mandala uvida

In to je moja sreča za danes. Do zdaj. 

In danes se bom spet naučila kake nove mandale :)

Omnia mea mecum porto

Nisem še šla spat (mal me nespečnost daje tele dni), pripravljam se za jutri, grem po 10 dneh domačega smrkanja in vročinovanja (in seveda spanja, pa sem verjetno tok not spravla, da ne morem več spat), spet na šiht. In gledam, če mam vse v moji torbi:
Fotič. Ker glih takrat ko ga nisem mela, bi ga tako rada uporabila. Torej ga nosim s sabo.
Večja A4 mapa za papirovje, ki ga je vedno polno. Tako se vsaj ne zmečka. In ker torba nima trdih "platnic" služi še kot opora na zadnji strani torbe.
Beležke: črna - koledar; rdeča - takrat ko prebereš kak dober citat, kako dobro pesem, kako dobro foro, nasvet, rek, karkoli, kar bi si rad zapomnil, to gre v mojo rdečo beležko. Lani sem to pisala v koledar, pa... ima koledar žal samo eno leto rok uporabe in zdaj razmišljam... čem prepisat, al čem pustit tam...; vijola - "must do" čimprej beležka
Peresnica napolnjena z vsem živim (mam eno tako manijo na kulije, flomastre, svinčnike, barvice, in vse ostale "šolske in pisarniške potrebščine". Posebna zgodba v zgodbi bi verjetno bila vsebina moje peresnice...
Denarnica
Vžigalnik za prižiganje svečk pod izparilnikom na šihtu (če ga pustim tam, kot že milijon prejšnjih, mi ga vedno zvoha kak kadilec in mi ga pljune)
Papirnati robči
Krema za roke
Kao žvečilke
Kužika iz kinderjajčke
Karitjejevo maslo za ustnice
Ključi, ključi, ključi
Štempl
Vložek
Čepki za ušesa (občutljiva na hrup, ker pa sem terenska, je to nujno potrebno)
Razkužilo za roke, ker pozimi je tekoča voda zunaj hudičevo mrzla, v Dixijih pa ni namontiranih pip.
Isla moos bonbončki za grlo
Telefon, Kondom zanj, Uhec (slušalka, ker brez nje slabo slabo slišim telefon, tako zvonjenje, kot govorjenje) in polnilec za Uheca
Rokavičke
In vse to v mega torbi, ki ima zelo nerodno in ostro naramnico, zato mi pomaga nosit moj Torbičar, rakun, ki ima sicer svojega brata dvojčka na varnostnem pasu v avtu.
...manjka pa Flaška, ki sem jo pozabla doma doma, pa tu pa tam kako jabolko, tudi posoda z malico še gre not. Pa sem spravla še kako knjigo dve, če je treba, pa šal in kapo... Skratka, moja torba je lahko tudi potovalka :)

Zakaj sploh naštevati vse to? Izziv Sandre , ki rada takole šnomfiripo torbicah :)

p.s. navlaka starih računov, robčkov, papirčkov, gumbov, kamenčkov, školjk, kulijev... in ostalega se meni nabira po žepih.

Ko je delo sprostitev

Ta del mojega dela imam res rada. Združila sem prijetno s koristnim. V svoji "karieri" sem povezala risanje, ki me izpopolnjuje že od malega, in  pa moj "foh". In to tako zelo rada to počnem, namreč rišem najdbe. Kar se odraža tudi na izdelkih. In zadovoljnih strankah. Zdaj, ko sem bila doma, sem veliko risala. Saj naročila dežujejo... In danes, 4 dan celodnevnega risanja, sem še vedno neizmerno uživala. In grem še par uric uživat. Edino... nekaj me moti... čas prehitro teče... čeprav mi gre razmeroma hitro. In na vsake toliko rabim narisat še kej kreativnega... kako mandalo :)

Moj delovni kotiček

Ob tem pa lahko gledam obiske na okensko polico. In danes me je razveselil en mega ptič z rdečo ritjo. Tako rada gledam ptičke, vrabci, siničke (od teh mislim da ma ena overweight problem :) ), dve nedefinirani vrsti,ki ju še nisem ujela v objektiv...

Sinička na orehu, pred okensko polico, čaka da pogledam stran ...

Vrabc

Čuden tič z rdečo ritjo... detelj?

Tolk o sreči danes. Čeprav je snežilo (zaradi česar se je stopnja srečnosti nekoliko zmanjšala)

Putumayo

Prvič sem slišala zanjo v faksovskem kombiju, ko smo se vozili proti Bosni. Profesor (za katerega je znano, da zelooo rad potuje po eksotiki) je imel, med drugimi sicer okusno zbranimi CD-ji, tudi dva živopisana CD-ja :

In ker totalno palim na barve, je bila to love at first sight. ...and tone. Tako ena kot druga sta prav pasali v tisti pasji vročini. 

Takoj, ko sem prišla domov, sem seveda počekirala, kaj zaboga je ta Putumayo, kdo je to, kaj je to, preprosto... jaz bi šeeeee. Putumayo je sicer tudi del Kolumbije, sicer pa, v tem primeru gre za glasbeno znamko, ki predstavlja glasbo s celega sveta na kompilacijah, vabljivih naslovov in še boljše glasbe.

Sprva šokirana nad količino materiala (207 kompilacij) sem se zadeve lotila dokaj sistematično. Najprej print vsega, potem pa iskanje željenih kompilacij, kljukanje ko se je zadeva naložla in preverjeno delala. 

Do danes sem jih nabrala 74 in me spremljajo tako doma, kot v službi in v avtu. Ker če mam naloženih vseh 74, je to tako raznolika glasba, da se je enostavno ne naveličaš. Kar se je tudi tako ali tako ne bi. Ker je, ne glede na naslov CD-ja tako pozitivna, tako ... preprosto dobra. Za po dežju ali vročem soncu, za romantične večere ali zaspana jutra, za delovne dneve kot nedeljsko vožnjo po vukojebinah, med pospravljanjem ali pa reševanjem sudokujev, za na pot na morje ali samo v trgovino, za hišne ali vrtne zabave, za uspavanko ... Za vse.

I just love it. Hvala, g. profesor!

V službi sem jih že okužila s Putumayo virusom, in z veseljem ga širim dalje :)