Vsi točni.
Po dolgem času malce drugačna zasedba. Ena je manjkala, ta druge pa sem bila res vesela. Dolgo že nisva šli skupaj kam v hrib.
Pot ni bila prenaporna, a tudi ne prelahka. Začetka sem se malo ustrašila in se (spet) osredotočala na korak po korak.
Do koče na Korošici. Božansko. Sonce je risalo bisere v deviško belo podlago.
Za na Ljubeljsko babo niso bile razmere ta prave. Kar je prvi v naši skupinici poskusil. Ker smo ga čakali, na sončku pri koči, sem imela toliiiiko časa skakati okoli in fotkati leseno kočo in njene detajle, vrh Ljubeljske babe, kot tudi Veliki vrh, ki mi je ostal v živem spominu od zadnjič, ko sem ga grizla in vlekla za sabo jezik, kolena in še kaj...
Pot nazaj... meni najljubša. Po smetanastem snegu, ki je blažil dolge korake po strmem pobočju. Na prestrmem pa je prevagala tazadnja, po kateri sem se po otroško spustila do naslednje prečne gazi.
Še en čudovit dan, preživet v hribih. Pa naj še fotke povejo svoje...
 |
| Vsaj par pomladnih fotk sem naredila, ki sem si jih tako želela :) |
O, a tako lepo je bilo nad oblačnimi pokrovom? Zgodaj popoldne je sicer tudi k nam pobegnilo nekaj sončnih žarkov, ampak takrat je bilo pol dneva že mimo in sem dan peljala naprej po "home sweet home" tirnicah.
OdgovoriIzbrišiNe dvomim pa, da ti je tale dan pričaral dovolj energije za cel teden, ki se začenja jutri. Naj bo tudi ta lep.
Ja, tako zelo lepo je blo. Nisem se nadejala sonca, glede na napoved. Zato je bilo še toliko bolj lepo.
OdgovoriIzbrišiJp, energije bo dovolj, vsaj za prvo polovico. Odvisno od "akcije". In hvala. Bom se potrudila, da ga bom naredila lepega, ker bom gledala lepo in videla lepo ;)