Nisem še šla spat (mal me nespečnost daje tele dni), pripravljam se za jutri, grem po 10 dneh domačega smrkanja in vročinovanja (in seveda spanja, pa sem verjetno tok not spravla, da ne morem več spat), spet na šiht. In gledam, če mam vse v moji torbi:
Fotič. Ker glih takrat ko ga nisem mela, bi ga tako rada uporabila. Torej ga nosim s sabo.
Večja A4 mapa za papirovje, ki ga je vedno polno. Tako se vsaj ne zmečka. In ker torba nima trdih "platnic" služi še kot opora na zadnji strani torbe.
Beležke: črna - koledar; rdeča - takrat ko prebereš kak dober citat, kako dobro pesem, kako dobro foro, nasvet, rek, karkoli, kar bi si rad zapomnil, to gre v mojo rdečo beležko. Lani sem to pisala v koledar, pa... ima koledar žal samo eno leto rok uporabe in zdaj razmišljam... čem prepisat, al čem pustit tam...; vijola - "must do" čimprej beležka
Peresnica napolnjena z vsem živim (mam eno tako manijo na kulije, flomastre, svinčnike, barvice, in vse ostale "šolske in pisarniške potrebščine". Posebna zgodba v zgodbi bi verjetno bila vsebina moje peresnice...
Denarnica
Vžigalnik za prižiganje svečk pod izparilnikom na šihtu (če ga pustim tam, kot že milijon prejšnjih, mi ga vedno zvoha kak kadilec in mi ga pljune)
Papirnati robči
Krema za roke
Kao žvečilke
Kužika iz kinderjajčke
Karitjejevo maslo za ustnice
Ključi, ključi, ključi
Štempl
Vložek
Čepki za ušesa (občutljiva na hrup, ker pa sem terenska, je to nujno potrebno)
Razkužilo za roke, ker pozimi je tekoča voda zunaj hudičevo mrzla, v Dixijih pa ni namontiranih pip.
Isla moos bonbončki za grlo
Telefon, Kondom zanj, Uhec (slušalka, ker brez nje slabo slabo slišim telefon, tako zvonjenje, kot govorjenje) in polnilec za Uheca
Rokavičke
In vse to v mega torbi, ki ima zelo nerodno in ostro naramnico, zato mi pomaga nosit moj Torbičar, rakun, ki ima sicer svojega brata dvojčka na varnostnem pasu v avtu.
...manjka pa Flaška, ki sem jo pozabla doma doma, pa tu pa tam kako jabolko, tudi posoda z malico še gre not. Pa sem spravla še kako knjigo dve, če je treba, pa šal in kapo... Skratka, moja torba je lahko tudi potovalka :)
Zakaj sploh naštevati vse to? Izziv Sandre , ki rada takole šnomfiripo torbicah :)
p.s. navlaka starih računov, robčkov, papirčkov, gumbov, kamenčkov, školjk, kulijev... in ostalega se meni nabira po žepih.
Šnjof, šnjof ...
OdgovoriIzbrišiHvala za vpogled. :)
:-) Najs.
OdgovoriIzbrišiSandra, malenkost... Sem samo ena od...
OdgovoriIzbriši:-) back.
Uf.... Kje bi začel....
OdgovoriIzbrišiJa, kot vidiš, sem pripadnik testosteronske podvrste hommo sapiensov, ki smo si v letih evolucije pridobili navado vso kramo tlačiti v žepe, kjerkoli pač že so in pa morda še v predalček za rokavice v avtu, oziroma v prtljažnik, če gre za kaj večjega.
Zato me je čisto okoli vrglo, ko sem (trikrat, da se prepričam, da ja nisem napak razumel) prebral vsebino tvoje torbe, pardon torbice, kot ji sama praviš. Pa ženska, saj si kot Marry Popins s svojo čarobno torbo, samo čakam, da boš nekega dne ven izvlekla hiško z jablano pred njo in gugalnico na njej (jablani seveda). Vsega občudovanja vredno, da vdano ter brez godrnjanja dan za dnem prostovoljno pokoro okrog prenašaš. Verjetno mi ne bo nikoli dano ženske duše razumeti, pa sem se po prvih desetih letih zakona nehal sekirati okoli tega, čeprav vseh upov in truda še nisem (Bog mi pomagaj zato) povsem opustil.
Redka in odkrita izpoved, Jožica, vaškim opravljivkam v veselje (joj, kondom, hi, hi, hi), tvoji hrbtenici pa v neizmerno breme.
Ali si morebiti kdaj pomislila na nahrbtnik?
Miran, tvojemu komentarju sem se od srca na glas smejala. Do solz. In ja, včasih malce s strahom sežem v torbico, da me kaj ne ugrizne, ker včasih še sama ne vem, kaj vse se je notri nabralo.
OdgovoriIzbrišiKer vem, da sem sama vse to dala v torbico in da sem se jaz odločila, da vse to potrebujem, nimam kaj jamrati. Če bi mi bilo težko, bi nosila samo mobitel in robčke. V žepu.
Nahrbtnik... seveda, ko sem bolj športna, s kolesom ali na terenu, potem se ta vsebina (v celoti plus še kaka vetrovka) preseli v nahrbtnik. Hrbet pa se je nekako navadil tudi teh torbic, saj izbiram take, ki jo nosiš na nasprotnem ramenu od boka, kjer torbica visi. Kar je za hrbet veliko bolje. Sploh pa mi veliko pomaga moj Torbičar :)
V veselje in ponos mi je, da sem ti dan uspel iztrgati izgubi (saj vsak dan brez smeha je izgubljen), me pa tvoje solze ob tem malo v skrb spravljajo. Pa so menda za obočesne kanale čisto v redu. Ne glede na razlog.
OdgovoriIzbrišiKer se mi tvoja torba še ne zdi do kraja izpeta pesem in ker nekje, tam notri, v odblesku odtenka tvojega pisanja ždi slutnja zavedanja absurdnosti, ki skozi samoopravičevanje, kot teloh izpod snega sramežljivo kuka na plano, sem se lotil spisati še odgovor na odgovor. Pa ne, da bi zviška pametoval in ti skušal pamet soliti, bolj ko razmišljam, bolj se mi zdi da zato, da skozi tvojo torbo uvidim in ozavestim še vso kramo, ki jo v svojem avtu vsek dan 60 kilometrov sem in tja čisto po nepotrebnem prevažam. Zaprmej, da bom čez praznike vse ven zmetal in red naredil.
Seciram torej in mrcvarim tvoj odgovor, iz katerega se kot vzbuh pod nos pokadi: "Če bi mi bilo težko, bi nosila samo mobitel in robčke." To sta zate najdragocenejši stvari v torbi. Ali pač najpotrebnejši? Mar ne bi bilo lepše živeti v vesolju, kjer bi se odločila za rdečo beležko...
Ja, saj vem in sem že tiho. Jesti je tudi treba! Pa vseeno.... rdeča beležka... in en kratek, navaden, malo pogrižen, dobro ošiljen svinčnik.
Miran, najprej hvala, za smeh za prejšnjič in za konstruktivno krtkanje po lastnem mnenju, razm,išljanjih, stališčih... Ker ta odgovor na odgovor, takšen kot je, izzove odgovor.
OdgovoriIzbrišiŽe premrcvarjen odgovor "mobitel in robčki" sem vzela v roke in... ugotovila, da robčkov sploh ne uporabljam veliko in da uspem imeti isti zavitek v torbici tudi pol leta. Prav pride, če kaj polijem pa ni drugega, ali pa če komu izmed tistih, ki so okoli mene kaplja iz nosa. Torej, robčki, ne sploh. Mobitel... nedvomno pomembna vez med mano in meni ljubimi, med sodelavci, med ... pomembni so itak samo meni ljubi. A kljub temu... trenutki, ki jih diham brez te "mobi-vezi" so zame izjemno dragoceni, ne ker bi bili tako redki, temveč ker so tako... svobodni. Obožujem dneve, ko sem brez telefona, ko ga dam na tiho in pustim v spalnici, v hribih, ko ga, prav tako nemega nosim v nahrbtniku. Ko ni nič tako nujnega, da bi sestopila iz svojega sveta. In... velikokrat se, kljub ponavljajočim se zvonjenjem ne pustim motiti. Ker enostavno nočem. Ker si jemljem pravico imeti svoj čas zase, takrat ko jaz hočem. In biti na razpolago drugim, ko se tako odločim. Torej - mobitel najpomembnejši, ja in ne. Zakaj sploh odgovor "robčki in mobitel"? Nimam pojma. Odgovor brez razmišljanja, izpod možganov. In ti odgovori naj bi bili najiskrenejši. Mogoče pa mi je le bolj pomembna ta vez, kot si upam priznati...
In nekega dne, ko bo prišel tisti dan, bom brez torbe, brez bremen, obveznosti, brez kamenja odkorakala v nov jutri... (rdeča beležka, pogrižen svinčnik :) ) Do takrat pa... bom uporabljala nahrbtnik :)
Hvala za odgovor na odgovor, za mrcvarjenje, za to, da sem tudi sama ozavestila marsikaj... da sem pretehtala težo te torbe. In... moj skromen nasvet... ne bodi tiho, vsaj ne pri "meni doma", ker take besede so ne samo da prijetne za branje, ampak tudi izjemno učinkovite :)
Lepe in najsmejane praznike, Miran.
Dodobra sva zarila (oziroma pokrtkala, kot praviš) pod tvojo torbico. In glej paradoks: Krtek rije svoje rove iz povsem sebi važnih vzgibov, krtine so nujno zlo njegovega početja, mi pa brez tega stranskega produkta zanj sploh ne bi vedeli. Po krtinah krta najdeš, po krtinah ga poznaš, krtine so vse, kar vidiš od njega. In se mi zdi, da so krtine, ki sva jih narila, na koncu res prerasle torbico in njeno (oprosti, ampak še vedno mislim gromozansko) vsebino. Morda le še eno vprašanje, pa si odgovori naj sama, če meni ne moreš: Se te mobilnik drži predvsem zaradi prijetnega pričakovanja, kdo se bo oglasil, ali predvsem zato, da lahko pokličeš, kogarkoli in kadarkoli?
OdgovoriIzbrišiZlomek, če naj bom pošten, moram na vprašanje, ki sem ga zastavil, najprej sam poskušati odgovoriti. Pa ni čisto enostavno. Seveda bi se bilo najlaže skriti za izgovor, da mi mobi plača služba in je zato pošteno, da sem na razpolago tudi takrat, ko nisem v službi. Ampak ni čisto tako. Že ko sem dobil prvi mobilnik, še tisti velik "cegu", se mi je to zdelo nepopisno fino. Imeti cel svet na dlani. In me je kar posrkalo noter. Zdaj se pa že nekaj časa trudim priti ven. Na WC ga ne nosim več in za na koncert ga ne dam le potiho, temveč ga ugasnem. Počasi in mukoma sem to dosegel. Ampak gre. Početi moraš te reči z voljo in glavo. In ko se mi je facebook zazdel fin in kul, sem se takoj samega sebe sunil v rit, obvestil svoje prijatelje, da je moj FB profil nenadoma zbolel ter umrl, in ga zaprl. Ugasnil. Ukinil. Še na sedmino nisem prišel. Zdaj prav lepo živim brez facebooka. Brez mobija bi še težko. Ampak nekega dne, ko bo prišel tisti dan.... (tu bi moral označiti navedek, ker prepisujem od tebe)
Zdaj pa se mi res zdi, da temo TORBA lahko zapreva. Saj ne, da bi bil dolgčas le o tem pisati, ampak na svetu je še toliko drugih stvari.... Recimo, da nadaljujem tam, kjer si ti končala, prazniki. Sem se vprašal, kaj mi prazniki pomenijo. Očitno je v meni nekaj poganskega, saj večino prazničnih "paketov" (Velika noč - prvi maj, Božič - Novo leto, dan reformacije - prvi november) občutim širše in ne le kot vesele dela proste dneve (tudi to, seveda, z velikim veseljem). Nekako dihajo z naravo, se mi zdi. In ja, hvala, res so bili lepi in tudi nasmejani. Čeprav s kančkom tesnobe. Te dni sem namreč tudi rojstni dan "obrnil" in hudimana, toliko se jih je že nabralo, da bodo kmalu svečke dražje od torte...
Kot vidiš, nisem tiho. Pa, se mi zdi, ne zato, ker besede moje blagozveneče, izjemen učinek izkazovati bi imele. Bolj zato, ker sem težko tiho, tudi takrat, ko bi bilo bolje če bi bil. Pa se tudi na tem področju prevzgajam, zato me kar še kdaj pohvali, če se ti bo zdelo, da je kaj v redu. Tako kot te bom jaz pohvalil za iskren pogled vase in se ti zahvalil, da lahko čvekam pri tebi doma. ;)
Tovrstne debate me blazno veselijo. Zato ker nekam peljejo, nekam premaknejo človeka, mene nedvomno, verjetno tudi tebe, mogoče pa še koga...
OdgovoriIzbrišiMoj mobilnik... zakaj... Ker mi omogoča stik z meni zelo ljubimi, s katerimi ne moram biti v fizičnem stiku. To je pri meni prva in dolgo edina pomembna zadeva. Pri službenih zadevah je fajn, prišpara veliko časa in poti, čeprav si velikokrat raje vzamem čas in se sprehodim do želene osebe, s katero se želim kaj dogovarjati (pri tem seveda po mobitelu preverim njene koordinate in njen čas ter voljo). In preko njega sem nekako na voljo drugim. Vendar se zelo dobro zavedam svoje pravice do neoglašanja na klic, do zavrnitve klica in do izkopa telefona. Brez opravičila. Ker to je moja pravica, moja svoboda. Pa ni bilo vedno tako... ampak ne bi zdaj o tem, kaj me je pripeljalo tako "daleč".
Pri facebook-u je zelo podobna stvar. Tam imam stik z nekaj ljudmi, ki mi sicer niso ravno najbližni in najljubši, vendar... so. In zaradi FB-ja, fotk, statusov, komentarjev, "lajkov" se še vsaj spomnimo en na drugega (čeprav jaz nisem kaj preveč pridna s takimi "apdejti"). In tam sem na voljo. Spet.
Čeprav, ko razmišljam... če me bo kdo hotel najti, me bo našel. Tako ali drugače bo našel pot do mene. če se potrebujeva, obstaja pot. Tako da... hmmmmm... vidiš, spet premik. Premik korak drugam. Na drug vidik, na drugačno stališče. Pri meni mi je to še posebaj všeč, ker zelo zelo rada, prerada vztrajam pri svojem, ne glede na vse ostalo.
Svečke... leta... pa je sploh pomembno? Sicer zelo klišejsko ampak - leta resnično niso pomembna. Čas samo je. Ali pa ga ni. To, da ga "štejemo", je nek umeten konstrukt. Moje mnenje. In še moj predlog... poslusi torto brez svečk. Je še boljša, ker ni nevarnosti, da bi se ti med slasten grižljaj torte pomešala kapljica voska :)
Se imaš za "starega"? Kaj je zate "star"? Tudi meni se bliža rojstni dan, pa... mi je prav neverjetno, kdaj so ta leta minila in kdaj in kje sem jih toliko nabrala. Zelo fascinirana nad "nerealnostjo" tega štetja.
Ker se sama (tudi?) učim umetnosti molčanja in govorjenja torej združevanja prave besede s pravim trenutkom, ti povem, da ta komentar ne vsebuje ne preveč, ne premalo, ravno dovolj, da poseže... ravno dovolj globoko.
Mizica je pogrnjena, piškotki zloženi na krožniku, iz čajnika se dviga diščeča para... Nalivam čajček in čakam na nadaljevanje ;)
Lepo je zadišalo po aromatičnem Darjeelingu, še kapljico ali dve mleka, pa brez sladkorja prosim. Le kako si vedela, da kave ne pijem?
OdgovoriIzbrišiDanes se bova pogovarjala o času. Odkar mu je striček Albert odvzel avreolo absolutnosti (minuta je različno dolga v odvisnost od tega, na kateri strani straniščnih vrat jo čakaš...), se je pošast relativizma zavlekla v vse pore globalne družbe, v veliko grozo klera in ostalih zagovornikov absolutnih vrednot. In čas, ta nagajivec, izgleda od takrat teče tako, kot se mu ravno zazdi. V neskončnost se mi je vleklo leto služenja slavne armije, milo mi dete pa je od prvošolčka do maturanta pridirkalo skoraj v hipu. Kdo bolj kot jaz bi se lahko strinjal s tvojo tolažbo, da leta pač niso važna in da smo toliko stari, kolikor se počutimo. Tam globoko v meni se še vedno skriva navihan šolaček, ki pa včasih kar ne ve, kaj bi z vsemi življenskimi izkušnjami, ki so se mu, nihče ne ve kdaj, nabrale in ki nekako ne more razumeti, zakaj mu je začelo škripati v kolenu, ko hodi po stopnicah. Seveda se nimam za starega, ampak niakor ne morem zanikati dejstva, da sem dedec nič več mlad, ki se zaenkrat še kar uspešno kosa s krizo srednjjih let. Lepše, kot je to zapisal Menartov Janez, se skoraj ne da, zato:
Pred ogledalom nem stojim in v tujca pred seboj strmim.
Kot da zrem prvič ta obraz, vprašujem ga: Si ti res jaz?
Zamišljeno me zro oči in vprašajo: Sem jaz res ti?
In trezno pravi mu moj jaz: Jaz nisem ti, ti nisi jaz;
jaz sem le jaz, ki se mu zdi, in ti si jaz le za ljudi;
a pravi jaz je dan za dnem uganka meni in ljudem.
Skorajda grešno se mi zdi po teh verzih še nadaljevati, a se bo čajček ohladil in pozno bo, pa še toliko bi imel povedati....
To, da gremo to soboto na maturantski ples pa da se mi zdi, da organizatorji teh prireditev nesramno in neusmiljeno odirajo vrlo mladino in butaste jim starše (180 € sem plačal za 4 udeležence). Pa .... ja, v redu, sem razumel, na obisku sem pri tebi in se ne spodobi v nedogled klaftrati. Hvala za čajček, jaz nimam takele sobice, da bi te lahko povabil k sebi, se bom pa še kdaj pri tebi oglasil, če ti je prav. Do takrat pa lepih majskih dni želim....
Pride čas, ko je naša pozornost usmerjena na okolico. Na svet okoli nas. Mogoče tudi zato, ker okolica kriči, ropoče, vse zato, da bi pritegnila našo pozornost. Tudi nekatere življenjske potrebe narekujejo našemu pogledu, da se ozira okoli in okoli. Tega časa, ki ga namenjamo okolici je vse preveč. In, vsaj meni, kaj kmalu situacija, moje psiho-fizično stanje pokaže, da je čas, da se posvetim sebi. Sebi skozi druge ali preprosto samó sebi. To pomeni napisati kaj na blog, pogovoriti in spiti kakšen čaj z meni ljubimi, ki mi odstirajo poglede na mojo dušo. Na moje srce.
OdgovoriIzbrišiIn tako sem danes spet pristavila kotliček z vodo za čaj, danes metinega, še prej pa sem pripravila limonado. Če ti bo slučajno kaj vroče, ko boš prisopihal do mojega dvorišča. In danes ne bo piškotov. Danes bova zobala jagode. Sedela bova zunaj. Ljubše bi mi bilo, če mi imela lesene stole in mizo, a bodo plastični zadovstovali. S pisano-zelenimi blazinami. Okoli polno življenja... muhe, metulji, ptičke še od jutra prepevajo, pod mizo se med nogami smuka Rex. Če boš ostal do večera, boš videl tudi nebroj kresnic, ki nam ponoči svetijo pot v neznano in slišal čričke, ki s svojo pesmijo razbijajo tiho temo.
Danes ne bova dosti govorila. Pridi, bova samo sedela in opazovala. In poslušala.
...in mogoče bova začutila, kako lepo je življenje in kako lep je svet.
Najdaljši dan je danes. O Kresi se dan obesi, so modrovali naši stari. Zato se tistim muham, ki z ritko svetijo, reče kresnice. Res jih je bilo lepo gledati v tišini noči. Mir. Črički. Sem in tja kak utrinek čez nebo. Tiha želja. Tišina. Od dneva utrujen zrak, ki si v kratki noči nabira roso za jutri. Tišina. Pogled, rahel nasmešek, le s konicami ust in spet tišina. Od daleč vonj po meti. In po sivki od ne vem kje. Tišina. Vse je dobro. Vse je jasno. Ni vprašanj in ni odgovorov. Meja med sabo in svetom vztrepeta in počasi izgineva. Segel bi po zvezdah, pa mi ni treba, ker so zvezde v meni.
OdgovoriIzbrišiTišina, mir.
Mir.
Mir so skalile misli, misli, za katere nekako vem, kje jim je mesto, ozaveščam, zakaj so se pojavile, a kljub temu nagovarjam morebitne mimoidoče, ter tebe. Resnično me zanima tvoj pogled na moje videnje... http://behappy-tukajzdaj.blogspot.com/2011/06/spremembe.html
OdgovoriIzbriši...in ko bom predelala vsa ta moja trenutna življenjska poglavja, te povabim, v miru, v mislih na potep, neke tople julijske noči ob obalo, kjer bo šepet morja in zvezde na nebu (in šlagerji "one-man-banda na terasi) del miru in del tišine...
Hojla, lepo je biti spet doma, potem, ko nam je dobra dva tedna pod zobmi škripal prah tujih cest. Daleč me je vodila pot, tja do konca sveta. Vsaj zdelo se mi je tako, ko se je cesta zožila in asfalt izginil, ko so hiše postale lesene hišice in ko so ljudje s cizami vozili vodo z vaškega vodnjaka. Ampak nam ni bilo hudega. Prav čisto nič.
OdgovoriIzbrišiZ vsakim hipom postaja svet manjši in manjši. Zato tudi konec sveta ni več tako oddaljen, kot je bil včasih. In internet seže tudi vse do tja. Tako sem poleg pošte in novic, za katere bi bilo bolje, da bi jih preskočil (stranka tainta izstopa, tapata pa ostaja, tistaintista vse skupaj privoščljivo spremlja, vse skupaj pa nam že lep čas serjejo p glavah in pričakujejo še prav posebno hvaležnost za to. Fuj!) opazil tudi tvoja razmišljanja.
Kot Apel si podobo svoje duše izklesala in jo na ogled postavila. Zdaj pa vsevprek poslušaš, kaj ta in oni o njej pravi. Kot da ne veš še čisto, ali je prav tako, ali bi bilo malo drugače lahko bolje. Pa ti moram zelo iskreno povedati, da ti sicer verjamem, da si podobo morala izklesati, ker si jo šele tako lahko z vseh strani videla in jo razumela. Ker si jo že izklesala, si jo tudi na ogled postavila. Ampak v sebi že dolgo veš, da je čez noč ne boš več popravljala. Ne glede na to, kaj »zijalo neumno, kaj umetni od nje pravi« To je to. Pika. To sem jaz, kdor hoče naj gleda, komur ni kaj prav, širok je svet….
Tako se meni zdi, popravi me, če nimam prav. Morda tega do sedaj res nisi bila vajena in te takšno stališče do same sebe preseneča, čudi in po malem že tudi navdušuje. Temu se reče dozorevanje in osebnostna rast.
Pa naj te to ne požene v evforijo. Bistvena lastnost vsakega intelektualca je dvom. Večen dvom, ali je to kar delam prav in ali bi lahko naredil lepše in boljše. In ker nismo sami, ker nas vedno obdaja okolje in družba, moramo v naša stališča vtkati še odnos do soljudi. Nekaj tega nas naučijo, nekaj odkrijemo sami. To sta morala in etika. Tehtnica, ki tehta, kaj je prav in kaj ne, pa je čudna. Ne tehta namreč povsod enako. Če jo odneseš par korakov v levo ali desno, že če jo malo drugače postaviš, se skodele nagnejo zdaj tja, zdaj drugam. Zato je življenje težko voziti po robu. Ampak tako razburljivo…..
Jutri zjutraj se tudi jaz odpravljam na prašno pot... pot proti modrinam morja in neba... in že zdaj vem, da bo teden prehitro naokoli.
OdgovoriIzbrišiHvala za tvoje besede...
Moja podoba se je s postavitvijo na ogled le še utrdila. Potrdila. Taka je in všeč sem si taka kot sem. Dvom, ki bi lahko bil povod za spremembe, bi moral zoreti znotraj mene in ne zunaj. In ta zadnji dvom se je porodil zaradi okolice in ne zaradi dvoma srca.
Všeč mi je, kar postajam. Ker dobivam to, kar sem vlagam. Po večini... Takrat ko ne, tega ne vzmamem.
Dvomi sicer ostajajo. Tisti najglobji. Tisti dvomi o poti duše... Srce ne našlo svojo pot, razum prav tako, duša pa še išče tisto pravo... tisto, ki bi prinesla notranji mir. Stik s sabo. Spokojnost... da bi ohranila nasmešek in mir tudi ob vožnji po robu.
Za zdaj ti želim mir...sama ga bom, kljub prijetni številni družinski družbi, iskala tudi na morju... ob morju...
Kot bi kvišku pogledal, sta minila dva tedna lepih počitnic ob Mediteranu. Lepo vreme, prijazni ljudje, zanimivi kraji, dobra energija v zraku. Če bi Slovenija ne bila tako lepa, bi človek lahko kar živel tam….
OdgovoriIzbrišiŠe enkrat letos sem ugotovil, da mi dnevne novice čisto nič ne manjkajo in da se svet prav tako vrti, tudi če jaz ne vem, kaj se ravno ta hip nekje dogaja. In po pravici povedano, ko sva takole v večeru odhajajočega dne, pod prvimi prižigajočimi se zvezdicami, z milo mi ženkico mazala mlad kozji sir na hrustljavo baugeto ter ga poplakovala z blagim Coteaux du Rhone, so vsakdanje šentflorjanske zdrahe postale tako oddaljene in nepomembne, da bi že misel nanje prav nespodobno zmotila lepoto trenutka. Zato še nekaj dni verjetno ne bom gledal poročil, a kaj si morem, ko v dobrih dveh utah, ki ju vsak normalen delavnik preživim v avtu, ne morem brez radia, ki mi sproti postreže z vsemi umazanimi podrobnostmi. Saj ne jamram. Le oklep se mi je na počitnicah malo stanjšal, pa ga bo, se mi zdi, že prvi delovni teden spet okrepil na delovno debelino.
Sem izumil tudi že besede tolažbe, ko se dopust dokončno in nepreklicno konča:
»Kaj je najlepše ob koncu dopusta?«
» Misel na naslednjega!«
Pa res nisem mislil, da boš čakala do naslednjega dopusta, preden se spet oglasiš?
OdgovoriIzbrišiMiran, ne ne. Tukaj sem... evo se že javljam... :)
OdgovoriIzbrišiMorje nam je prineslo nekaj najlepšega, kar je. Novo življenje. Med modrino neba, šumom valov, z roko v roki, srcem polnim ljubezni, v malce neudobni in škripajoči mobilni hiški. Ta dopust mi bo ostal še posebaj v spominu. Ker od tega dalje ne bo noben niti približno podoben vsem prejšnjim. Zdaj bomo družina. Sploh nimam besed, s katerimi bi lahko opisala radost, srečo, zadovoljstvo, ki je napolnilo najina srca, najin dom, najin pogled. Solza, ki se utrne zvečer, ko rastoči trebušček dobi nenaden poljuček, je tako sladka, tako polna ljubezni. Do njega in do deteta. Kot sem že pisala, končno sem našla sebe, svoj smisel, končno so se vse spremembe omislile. Jaz sem se osmislila oz. me je dete in vloga matere. Prenehala sem letati po širnem nebu sanj ampak sem nežno pristala in zdaj rišem sanje tukaj in zdaj. Na tleh. In te sanje živim. Vsi strahovi so potihnili. Vse nerešene težave so izginile, veliko se jih je dejansko rešilo, kot bi Bog hotel poskrbeti za nas, mlado družinico. Pa naj se gre za problem službe/dela/zaslužka, začasnega domovanja, vse, prav vse se je uredilo. In to me pomirja. Da lahko še naprej živim v miru sama s seboj in drugimi.
Miran, ko ti polnim naslednjo skodelico z dišečim čajem, daj, deli z mano tvoje radosti starševstva... tvoje poglede, čustva...
Maj 2012 bo poleg tega da je maj že sam po sebi lep, zate sploh nekaj posebnega. Takšnih novic nam manjka, nekaj optimističnega in v prihodnost zazrtega, človek bi kar v časopis napisal!
OdgovoriIzbrišiKer sem pač le moški, ti seveda nikoli ne bom mogel iz prve roke predati izkušenj, kako izgleda dete nositi. Pa to niti ni nevemkakšen problem. Vsaj 300 priročnikov mrgoli naokrog o nosečnosti in porodu, ki to mnogo natančneje opišejo. Seveda imam zelo osebno izkušnjo, kako je videti, ko ti raste trebušček, a ta moja izkušnja je bolj takšne narave, ki po devetih mesecih ne mine sama od sebe in bom moral najprej v glavi nekaj premakniti, potem pa z manjšo žlico jesti…. Ampak danes govoriva o tebi, ne o meni!
Sem zadnjič s svojim brucastim sinom sedel na malici v eni od številnih restavracij, ki kuha tudi na bone. In so pri sosednji mizi sedele tri mlajše gospe, dve vsaka s svojim vozičkom in detecem v njem, tretja pa brez vozička, a z že opaznim trebuščkom. In so veselo čebljale in se sploh lepo imele, verjetno še nekaj časa potem, ko sva midva že plačala in odšla vsak svojim obveznostim naproti. So mi prav v spominu ostale, tisti dve z vozičkoma sta sem in tja malo z nagubanim čelom notri pogledali, če je še vse tam, kjer mora biti, ona tretja pa ni čela gubala in nasmešek ji z lica ni šel ves čas.
Tako je, kot pišeš. Narava poskrbi za vse. V času nosečnosti, vsi problemi postanejo nepomembni, vse izgleda lepo in prav. Zna se zgoditi, da ti kakšna hrana začne zelo ugajati in kakšna postane zoprna. Se svoje žene spomnim, ki je včasih z veseljem ribe jedla, da so se ji med nosečnostjo uprle in vse do dneva današnjega ji še smrdijo. Je pa res, da po porodu, ko telo preneha izločati nosečnostne hormone (ki so v bistvu blago pomirjevalo in nekakšen happy-trip), nekatere mamice začutijo pravo abstinenčno krizo, ki se navzven kaže skozi potrtost in zaskrbljenost, ali celo žalost. Ni to nič hudega, a je treba pozoren biti, da se ne sprevrže v kakšno daljšo depresijo. Vem za primer gospe, ki ji je ta občutek veselja v nosečnosti tako prijal, da je ne zdravniški poklic, ne obilica drugega dela nista ovirala pri tem, da je na svet spravila devet otrok. Je pravila, da se ne počuti normalno, če ni noseča :)
Zato se brez skrbi prepusti sreči in veselju in naj ti naslednji meseci predstavljajo čisti užitek. Lahko pa novo življenje v sebi izkoristiš tudi kot ustvarjalni stimulans. Če ustvarjaš en čudež, kje so ovire, da narediš še kakšnega?
Iskrene čestitke!
OdgovoriIzbrišiDetecu pa želim prijazen svet.
Mar si res na praznik dela rodila? Ta dan je tudi zame poseben.
Miran, hvala iz srca. Upam, da bova uspela temu (in še kateremu) detetu narediti svet malce prijaznejši, poln ljubezni, vsaj z najine strani. In da jih bova uspela naučiti najpomembnejše za uspešno pot po tem svetu.
OdgovoriIzbrišiNe, rodila sem 23.-ega, 1. maja sem končno imela nekaj minut, ki sem si jih utrgala od deteca (ki bi ga drugače gledala in gledala 24/7). 1. maj je zame poseben v toliko ker je to prvi dan mojega najljubšega meseca v letu. Delo gor ali dol. Pa zate?
...in tole... starševstvo... biti mama... to je čist noro... tako zelo lepo. Seveda naporno, a poplačano vsak dan večkrat, z nasmehi, stiski, pogledi... ko se srce kar topi :)
Impresije
OdgovoriIzbrišiSlika 1:
Danes zjutraj sem se peljal, kot že tolikokrat doslej v službo. Svež dan se je delal, vrhove hribov je poljubilo jutranje sonce, ljubljanska kotlina spodaj pa se je zaspano prebujala, zavita v nizko meglo in le vrhovi barjanskih topolov so zvedavo kukali iz nje.
Slika 2:
Potem sem se peljal po vpadnici v mesto in na žicah daljnovoda so sedeli škorci kot note po črtovju.
Slika 3:
Dobrih sto metrov od parkirišča do pisarne. Poznoavgustovski, še vedno počitniški čas se kaže skozi velike škrbine prostih prostorov polpraznega parkirišča. Jutranji veter pometa rjavo listje, ki ga je suša malo prej, kot običajno osula z dreves.
Jesen je tu, skoraj pred vrati. Prva jesen za tvojega sončka. Privoščite si jutranji sprehod in uživajte v impresiji trenutka.
In napolni dušo, vsaka izmed impresij, napolni dušo že zavedanje, da zmoreš odtrgati pogled od vsakdana in se zazreti v nekaj tako nevsakdanjega.
IzbrišiNajini sprehodi so bolj dopoldanski, še bolj popoldanski, ker je mala še zaspanček in prikolovratima iz spalnice šele okrog 9h, ko je tista tiha mirnost jutra že davno mimo. Mogoče pa se kdaj spremeni. Tudi sama imam rada jutra, čeprav nisem ravno jutranja. Všeč mi je mir, svežina, všeč mi je tiho pričakovanje dneva, ki visi v zraku. Všeč mi je rosa, čistina zraka in svetloba sonca. Jutra so me vedno presenečala. Ko sem kdaj delala ali preštudirala celo noč je bila največja nagrada jutro.
... sčasoma bo tudi miška potrebovala manj spanca in glede na to, da zvečer razmeroma kmalu ugasne, bo tudi kmalu pokonci. In takrat,, ko ne bo več potrebovala jutranjega počitka od spanca, bova našli kako jutranje presenečenje :)
Moja impresija jutra: nasmeh in tak micen zaliman pogled, rokice odprte za objem, dojka, hlastno lačno sesanje in čez čas... spet mirno dihanje, spokojen izraz na obrazu, ko bi lahko rekla celo, da se rahlo smeje... in s pogledom na to impresijo tudi jaz nazaj zaspim.
GOTOF JE
OdgovoriIzbrišiOčitno smo res predobro živeli in si zatiskali oči pred vsemi lumparijami, dokler ponižani in razžaljeni niso zavpili "CESAR JE GOL". Zdaj pa vsi vidimo, da je res.
Le kje smo bili vsi intelektualci, ko smo se pričkali, ali je boljša črna, ali rdeča oblast; zakaj smo tiščali glavo v pesek, ko so nam pred nosom kradli državo, ko so si vzpostavili sistem, kjer se lahko krade na veliko, po malem, pa le, če tudi njim nekaj daš?
In kje smo danes, ko obupani ljudje brez perspektive zasedejo trge in ulice, neonacistične gnide pa jim vsak shod zadrekajo z nasiljem?
In kje bomo, ko bodo pod težo argumentov ulice, pokvarjenci začeli odstopati in skušali ustoličiti svoj enako pokvarjen, a še neprepoznan podmladek?
Kaj bomo rekli svojim otrokom, zakaj je treba zapustiti to prelepo deželico, da bi si zaslužili za dostojno življenje?
Vse preveč vprašanj, odgovorov pa od nikjer. Veš poet svoj dolg? je preroško zapisal veliki Župančič. Kje so pošteni, zaupanja vredni ljudje, ki se zavedajo svojega? Mnogo nas je, ki dobro mislimo, malo nas tudi nekaj stori.
Dajmo, stopimo skupaj in zmigajmo se! Naredimo nekaj, odigrajmo svojo vlogo na odru, ki nam ga je pripravila zgodovina. Če bomo molčali danes, ko še imamo kaj dati jesti svojim otrokom, nas ne bo nihče več slišal, ko niti tega ne bomo imeli več!
Adijo Zmaga. Adijo Slava. Adijo Jožica.
OdgovoriIzbrišiSem si izposodil stih velikega slovenskega pesnika Zorana Predina. Pa ne da bi se poslovil. Ampak, da bi ugotovil, da si se ti poslovila. Počasi in potihoma. Pričakovano, bom rekel. 90% energije, ki si jo včasih vložila v virtualno (in bi si upal oceniti tudi realno) socializacijo, ti zdaj popapa tvoja mala rožica. Kar ostane, gre za res pomembne stvari. Razumljivo. Pravično. Če bi kakorkoli drugače bilo, bi bilo narobe.
Občasni obiski v tvoji vrtni utici, kakor praviš svojemu blogu so me obogatili. Ne glede na to, da sem tudi kaj pustil za sabo, sem odnesel več, kot sem prinesel. In če se tudi tebi zdi tako zase, potem je prav, da v redkih trenutkih miru in spokoja, ko pesek še ni popolnoma zasul očesa, spet sedeš za tipkovnico. In si daš malo duška. Zase.
Da bi zima ta nesrečna, končno minila.
Smrkljajoč in kihajoč poznomajski pozdrav!
Miran
:) Nič še Jožica ne bo rekla adijo. "Gate na glavo, pa dva svinčnika v nos... pa ajmo risat ;) Hja, res je, energije nimam zvečer, če pa energija je, ni pravega navdiha, volje... kaj vem... težki dnevi, meseci so za nami in že tako je težko ostati pozitiven v vsakdanjih pogovorih. In ker res nerada jamram, je pač potihnilo tudi tukaj in zdaj, ker sem težko risala nasmeh na usta. Ko je bila mera prepolna, sem le pojokala. Mogoče bi morala že prej, ker je bilo lažje. Da sem pojokala v neznano, kar nekam, nepričakujoč ničesar. Pa sem si rekla, že večkrat, daj, piši, kar tako, daj, izlij se, saj ta stran je tu zate, daj, saj ni važno. Pa so ideje prišle in šle. Tudi jaz upam, da bo že končno prišla pomlad, da bo posijalo sonce in sijalo. Vsaj nekaj časa. In sonce prinese ideje in voljo, da se uresničijo. Ubesedijo. Udejanjijo. Lahko bi rekla, da sem danes uzrla prvo lastovico. Sicer pregovorno še ne prinesejo pomladi, a dajejo slutiti daljše dni. Beseda od človeka, ki je res mož beseda, ki mu zaupam, verjamem in če je on rekel, da bo povprašal, našel nekaj, potem bo.
OdgovoriIzbrišiPozdrav tudi tebi, tak sončen, optimističen. Vsaj danes in upam da še vsaj nekaj dni, da me ne vrže prej kaj iz tega mojega optimizma prve lastovke :)
Se bereva kmalu.
Hvala ti. Saj veš.
Ne samo, da je zima minila, prav vroče je že. Ribeza je komaj še kaj na grmih, češnje so prešle, le v debelušni steklenici na oknu jih hranim v litru domače žganjice namočene, za jesenske viroze preganjat in spomine na poletje obujat.
OdgovoriIzbrišiVroče poletje. Dolgo bi mu težko rekel. No, pa preden nam bo hladen piš zavrtinčil prvo orumenelo listje po dvorišču, bo vsaj izgledalo dolgo. Letos se šele septembra odpravimo na dopust. Mogoče pa mi ne bo šlo tako težko z jezika, kot sem sprva mislil: Dolgo, vroče poletje.
Resnično upam, da se ti je plamenček optimizma razplamtel v mogočen kres in da boš kmalu potožila, kako zaradi obilice dela ne na sprehod, ne na blog ne moreš. Ker te roki bašejo in ker ti bo kup naročil mizo ukrivil.
Pa četudi ne bo ravno tako, ti želim, da delo bo. Ker brez dela tudi dopust izgubi svoj smisel.
Ko bo naslednja polna luna pa pričakujem ponovno inventuro tvoje torbice. Me prav zanima, kako se spremembe v tvojem življenju zrcalijo skozi njeno vsebino.
Sem nespodoben? Menim da ne. Če si nam jo prostovoljno stresla pod nos, ti tudi po naročilu ne bo težko.
No vidiš, pa imaš naročilo. In rok. Le novcev bo bolj malo iz tega. Kar pa ne pomeni, da boš delala zastonj. Verjemi mi, ko boš čez leta brala samo sebe, boš ugotovila, da je vsaka beseda neprecenljiva.
http://behappy-tukajzdaj.blogspot.com/2013/09/omnia-mea-et-omnia-filia-mecum-porto.html :)
Izbriši