Belina ostaja

Nič ne bo z barvanjem beline naših sten, čeprav si barv že tako zelo dolgo želim. Odloženo za vsaj kak mesec, dva. Barve bodo potrpežljivo počakale v kleti. Ta čas pa bova oba krepko pljunila v roke, kajti dobila sem poln prtljažnik dela. S preprostim navodilom: "Čimprej!". Po dveh dneh podiranja rekordov v številu kosov na uro ali dan, me roka že fino boli. Danes je šlo bolj umirjeno, sploh ker sem naletela na eno tako škatlo, s finimi, težkimi in kompliciranimi kosi. Okrasi me še čakajo. Jeeej, fino bo :)

Dost za danes...

Mah, kako je lušno, če je delo užitek. In kak užitek je končno spet delat. ...in, priznam, fino je bilo pripravit predračun in pogledati številko. Še bolj fino bo, ko bo račun poslan in tudi plačan.

Jutri si bom vseeno vzela prosto. Z Zalo greva pogledat, kaj in kako je zraslo, pa da dodam še četrto slikico:

Posejano...

...že žene...

...vse zeleno...

Perfect day

Ko se zgodi, veš. Da je to to. Da je popolno. Vse. Mirno jutro, ker si včeraj postoril vse potrebno, nestrpno dopoldansko pričakovanje in popoldansko uživanje v objemih, poljupčkih, norostih, igranju in prepevanju. Popolno. Že dolgo ne tako. S tistimi, ki jih imam najraje in tistimi, istimi, ki me imajo radi. Ja, srečna sem.

Moja prva kokosova torta. Slastna. Fantastična.

Moji dragi, v bazenčku pa moji dve najdražji, hči in mati.

Leftovers

Res sem srečna. Kljub minusu na računu, kljub večernemu brezdelju... Obojega bo prej ali slej konec. Slednjega že jutri. Nov večer, nov začetek, novo delo, nove barve. Orange, red grape, chocolate, cappucinno. Same slastne. Vsak večer steno ali dve.