Zadnji dan in mandala pričakovanja

Danes je zadnji dan poležavanja, nemirnega prestavljanja iz kavča na stol, iz stola na ležalnik, iz ležalnika na posteljo, iz postelje nazaj na kavč... Vse to z preveliko mero naveličanosti samega sebe, neizmernega dolgčasa, kljub sladkosti (pre?)velikega pričakovanja. Te dni, ko sem brala zadnje strani že malo zdolgočasene serije knjig Otroci Zemlje, ko sem do konca pogledala zdaj eno ljubših humorističnih serij in prav poglešam Mr. Meldrew-a, ko so filmi enostavno predolgi, ko mi tudi pospravljanje ne gre več tako dobro od rok/nog, predvsem pa ne mimo trebuha... in ko je tako zelo zrasla želja/potreba po čopiču, sem se lotila še zadnje mandale v trebuhastem stanju. Mandala v pričakovanju... zdi se mi, da je ta mandala že rodila, da se je razpočila in zacvetela...

Mandala v pričakovanju...

Jutri zjutraj grem(o) v porodnišnico. In baje se ne vrnem nazaj domov, dokler naju ne razdvojijo. Dokler ne bom držala naše štruce v naročju. Dokler ne bo naša miška mala zrla v svet. ...in spet mi gre kar na jok... Komaj čakam...