Zadnji dnevi dvojine

...čeprav dvojine že nekaj časa ni več. Na varnem, skrita pred očmi, že nekaj mesecev botruje tempu življenja naju obeh. Kljub temu, da je dejansko še ni tukaj, da jo je moč le čutiti, je del "dvojine". Jaz bi rekla, da smo že trojina. Čeprav se zavedam, da bo tista prava trojina drugačna, še bolj intenziva, še bolj pogojena njenim potrebam. Zdaj lahko, kljub temu, da dela salte v trebuhu in me ščipa in se skriva pod rebri ali pritiska na mehur, še vedno berem knjigo. Čez ne več tako zelo veliko časa bom, namesto v knjigo, zrla v drobno bitje, ki je del mene in del njega, štela prstke, žgečkala podplate, se dotikala malega noska... Vsak dan znova poskušam ozavestiti, da sva en dan bližje. Bližje temu, da jo bova videla, se jo dotikala, jo božala, jo vonjala, jo imela še bolj in bolj in bolj rada... Končno bo lahko sama sprejemala vse njej namenjene poljubčke, kim jih zdaj prestreže moj trebuh. Tako kot poljubčke, tudi žgečkanje, božanje... vse, s čimer ji njen ati izkazuje ljubezen. In neučakanost. Oba sva neučakana. Vsak večer grem v posteljo z mislijo, skoraj upanjem, da bi lahko bila to ta noč. In po vsakem obroku si mislim, da zdaj sem se najedla, zdaj sem polna energije in bi se lahko začelo kaj dogajati. Trebuh postaja večji in večji, čeprav se mi zdi to že skoraj nemogoče. Vsako obuvanje, oblačenje, kaj šele tuširanje, pobiranje s tal, vstajanje s kavča postaja dolgotrajen projekt. Pa vem, da samo še malo... samo še čisto malo, pa bo. Pa bo tu. Z nama. Končno. Po dolgih 9 mesecih. Resnično si želim, da bi lahko že kmalu začela uporabljati vse te stvari, ki sva jih mesece skrbno izbirala, zlagala, prala, pospravljala in ki že vsaj mesec čakajo v omari in na policah. Še vedno bi gnezdila, pospravljala, pripravljala, pa nimam več kaj. Že nekaj časa. Pa prelagam, prestavljam, brišem prah... Vse je sproti oprano, zlikano, pobrisano... Če bi lahko sama sesala, bi sesala vsak dan. Grozna sem. Ko ne pospravljam, se prestavljam iz postelje s knjigo v roki na kavč z daljincem v roki. Dobro, da sva dobro založena tako s knjigami, kot z res dobrimi serijami in filmi. Vmes greva na sprehod, dva, v trgovino, skatka malo naokoli, na zrak. Da bi naredila naši miški malo lušt, kako lepo je tu, kaki čudoviti sprehodi jo čakajo... Pa se zaenkrat ne da kaj dosti prepričevati. Njej je lepo. Uživa. Sicer resda ima vedno manj prostora, a zdravnica pravi, da je vode še vedno dovolj, da ni nič čudnega, da je še tako živahna.
In vsak dan znova sem hvaležna, da moja nosečnost poteka brez težav, da sem bila in sem še vedno aktivna, da so  bolečine tako zelo redke in še te običajno pogojene z njenimi skrajnimi premiki.

Moja sreča je nepopisna. Dejansko živim svoje sanje. Nosim otroka, ki sva ga naredila s človekom, ki je bil narejen zame, ki naju ima rad bolj kot samega sebe. Končno bomo trije. Družina. Moja največja življenjska želja se uresničuje. Pa ni, da je vse rožnato... Za marsikoga nimava niti osnovnih pogojev za družino (beri: majhno podnajemniško stanovanje, moj najdražji je še vedno študent, jaz s.p. z nejasno prihodnostjo), nama pa je osnovni in edini pogoj za otroka ljubezen in močna želja. Oba sva zdrava, nisva zahtevna, imava dve roki, dve nogi in vsak svojo glavo, tako moja kot njegova deluje dobro. In sploh ne dvomim v to, da nama ne bo uspelo dobro poskrbeti za otroke. S toliko ljubezni v svojem in njegovem srcu in očeh me ni strah ničesar. V dvoje je lažje. V dvoje je trojina lažja, lepša. In upamo da ne samo trojina...

Sposojena na: http://suddenlyslimmer.com/images/spa_uploaded_images/Thumb9_26_2008Pregnancy-Spa-Package.jpg