Iz nesamozavestne deklice, ki ni zaupala v lasten potencial se je razcvetela ženska. Pokončna, nasmejana, prepričana v to, da mi bo uspelo. Karkoli, kakorkoli, a zavedajoč se tudi padcev in stranpoti. Zdaj vem, da bo. Da bom.
Sramežljivka, skrivajoč obline, sem z vsakim dnem bolj ponosna na spreminjajoče se telo, na svoj precej povečan zgornji in srednji del. Tudi moja polna lička so mi všeč :) , najlepši pa je tako ali tako buši, ki nosi največje bogastvo.
Spoznala sem, da je malo tistih dragocenih posameznikov, katerih mnenje šteje, kateri so mi pomembni, za katere sem pripravljena storiti marsikaj in vem, da tudi oni zame. In počutim se neskončno srečno, da so.
S tem sem nekako spontano prenehala ugajati nekim "nepomembnežem", za katere sem se pred časom tako zelo trudila. Teh je bilo ogromno. Skoraj vsak, tudi trgovka za pultom. Tako hitela sem biti prijazna, sladka, nič ni bil problem... saj me vendar morajo imeti vsi radi. ...pa ne, da nisem več prijazna. Samo, če rečem 10 dek, je to 10 dek. In ne 15, pa je pol to kr ok, ker pač nočem bit "taka".
Lahko bi rekla, da sem se sprostila in začela ŽIVETI. Biti tukaj in zdaj, kar je tudi nekako bila moja želja, vidna že v samem naslovu bloga. Sem. In si ne govorim več... "vidiš tako pa tako bi morala, tako bi bilo boljše, dobro bi bilo če bi..." ampak sem tako in taka kot sem. Če vstanem ob 10h, je ok. Se ne grizem več, da bi morala vstati prej.
Zadovoljna sem s tem, kar imam. Ne iščem več nekaj novega, neke nove filozofije, nekih novih obrazov, nove sreče, novih potrditev... (mogoče tudi zato nekajmesečni molk na tukaj-zdaj). Imam ogromno. Več, veliko več kot marsikdo. Predvsem pa imam dovolj. Vsega. Ne samo materialnega.
In vse to se zelo zrcali v moji okolici. Sproščenost, odprtost, smeh, ljubezen... vse je tako spontano, tako normalno. Tako prijetno.
...mogoče pa sem si končno dovolila biti ...SREČNA.
 |
| Čudovita vrtnica iz maminega vrta. Take zrastejo samo z veliiiiko ljubezni :) |
Neverjetna je, nosečnost, kajne? ;)
OdgovoriIzbrišiJe najbolj noro obdobje mojega življenja. Čist adijo. Kaj dela narava... Res je, težko verjamem, da sem to še vedno jaz oz. da sem bila tisto prej jaz.
OdgovoriIzbriši...in kaj šele bo, ko bom enkrat čisto prava mama! Nekaj teh sladkosti okušam že preko tvojih zapisov, PF, in resnično komaj čakam...
Ej, biti tak kot si, je čist OK. Vsak ni simpatičen vsakomur in tud če se še tako trudiš, bi ti pri komu prej ali slej spodrsnilo. Važno je, da veš, kateri ljudje štejejo v tvojem življenju ... pa tudi za tiste ne natikaj maske. Za tiste se je vredno potruditi, da zanje (p)ostaneš tak, kot želiš biti.
OdgovoriIzbrišiLepo, da si se spet oglasila. Novice o malih rastočih pikicah so vedno super ... drži se in uživaj vsak trenutek sproti.
Evo, M, točno to sem dojela. Da sem čist OK. In da nisem edina takega mnenja. In da štejejo samo tisti tapravi. In tako sem se trudila prej, tako sem si razbijala glavo, kaj delam narobe, kaj naj sprememnim... Resnično sem srečna, da SEM dojela.
OdgovoriIzbrišiNaša Cinca Binca je super, sodeč po frekvenci premikov, obratov, brc, kolcanj... Skupaj uživava oz. uživamo resnično vsako minuto.
Res, če se spomnim tiste nesrečne deklice, ki je sedela v kotu in objemala kolena... Vse je v nas, ves čas. Tudi sedanja ženska je bila že takrat v tebi, zato si tako prepričano rinila naprej. Strašno lepo in navdihujoče te je brati. Vse lepo! Suzana
OdgovoriIzbriši