Obdobje slabih novic, stvari, dogodkov, situacij, obdobje solza, skrbi, žalosti, nerazumevanja in jeze je dobilo neke vrste epilog. Vsaka od teh slabih stvari se je poklopila, da se je lahko rodilo nekaj izjemnega. Čudovitega. Najboljša možna rešitev... Pa bi še mesece nazaj rekla "...ni šans!" Zdaj pa je to ena najlepših stvari, ki se je izcimila iz vsega tega. Pa naj še kdo reče, da ni vsako slabo za nekaj dobro...
V roku parih tednov se vračam/-o v moj rodni kraj, v moj stari dom, dom mojega otroštva. Čeprav v mesto, ki mi tekom odraščanja sploh ni bil pri srcu (pa mi je zadnje leto ali dve vedno bolj...), čeprav v stolpnico s 50-imi stanovanji (pa sem vedno govorila, da se ne vidim v stolpnici, ali hiša ali nič). Tako bom bližje domačim, ki sem jih pogrešala od dneva, ko sem rodila, vsak dan bolj... Da ne govorim o ogromnem stanovanju, kjer je prostora še za kakega malega škrata, dva, tri... in skoraj polovičnih stroških s stanovanjem v primerjavi z Ljubljano in dvakrat večji kvadraturi :) ...pa vrtec, pa čudoviti sprehodi, pa nič več "...ah brez veze rihtat in kupovat stvari, itak se bomo prej sli slej selili...". pa to ne pomeni, da bomo čisto na svojem. Bomo najemniki brez najemnine. Če bomo želeli ostati tu, bom izplačala sestro in brata. Da ne bo kdo kdaj kaj očital...
Pa vseeno... končno grem domov. V naš novi stari dom. Kjer bom prepleskala stene z živimi barvami. Kjer bom (no, ne ravno jaz) prestavljala pohištvo vsake pol leta. Kjer bom lahko na WC-ju narisala ribice. Kjer bom obesila najbolj nore zavese. Kamor bom lahko spravila kupe in kupe knjig, ki me čakajo še v knjigarnah. Od koder sem bomo selili na svoje, ali pa sploh ne. Kdo ve...
 |
| Na sprehodu |
Vesela sem zate...in te razumem, ker sem se v tvojem pisanju našla tudi jaz, v delu ko bi tako rad nekaj spremenil, pa ti je žal vsakega evra, ki ga vložiš, ker veš, da ni tvoje in da je nekje en kotiček, ki vsak evro bolj potrebuje. In zdaj, ko smo že 4 leta čisto v svoji hiški, so občutki še zmeraj fenomenalni. Vesela za vas!
OdgovoriIzbriši