Z odliko

Z odliko!!!! je moj odgovor na vprašanje, kako se je odrezalo vesolje z odzivom na moje prošnje.

Objava je čakala na kak večer, ko ne bom preveč utrujena, na kak vikend, ki ne bo deloven. Danes sem razmeroma spočita oz. sem si pridobila že toliko delovne kondicije, da še nisem direkt za v posteljo.

V dveh mesecih od zadnje objave smo postali ena taka "normalna" družina. Mama hodi na delo, skoraj vsak dan, malce gibljiv delovnik, a dokaj dobro plačilo. Včasih je treba še zvečer ali čez vikend kaj narest, a ni problem.

Mami na šihtu

Ata je zadnji mesec in pol delal ...hmmm... pet različnih stvari, po večini doma. V sredo pa je šel podpisat pogodbo o zaposlitvi. Dobil je službo. Tako pravo, s vsemi ugodnostmi, tudi z redno plačo. Vsaj upamo, da bo tako. A tašča, tik pred odhodom v penzijo pravi, da vsa ta leta s tem ni bilo težav. En gre, drug pride...

V ponedeljek pa bo tudi za našo Miško poseben dan. Prvi dan vrtca. S cmokom v grlu vem, da je to super. Da bo tam več in več novih izzivov, ki jih doma ne bi bila deležna. In družba otrok, igrala, druge igrače... Skratka, super zanjo in zame. A kljub temu... cmok. Miška odrašča. Že zdaj me kdaj odrine in hoče biti sama. Res sem vesela, da sem bila lahko z njo dlje, kot je stalna praksa pri nas. Srečna, ker vidim, da je zdaj veliko bolj pripravljena na vrtec, na to novo okolje, na nove izzive, na vse.

...takole se je zadnjič obula za ven :)

Skratka, zdaj nam je zelo lepo. Srečni IN zadovoljni. Radi se imamo še bolj, na polno izkoriščamo vsak trenutek, ko smo skupaj. V troje ali dvoje :)

Vesolje, hvala!

Vesolje...

Včeraj sem si vzela urico, dve, ki mi pripadata na vsake toliko in šla po plenice in drugo ter malo blodit med policami v trgovinah. Paše. Sploh, če lahko kaj kupim :) Razmišljala sem o tem in onem, kako bomo, kje smo in kam gremo... Misli so švigale sem in tja, gor in dol, kepa v želodcu je rasla.

Na poti domov, s polnim prtljažnikom najnujnejšega, se v obupu nemoči ozrem proti nebu in rečem: "Vesolje, daj pomagaj, poskrbi za nas!"

Zakaj Vesolje? Nekaj dni nazaj mi je prijateljica govorila o skoraj neverjetni izkušnji, kako je imela slabe občutke glede neke res pomembne življenjske stvari in je prosila Vesolje, naj ji pokaže, kaj se skriva. In čez dva tedna ji je bilo vse jasno. Po "naključju" je našla vse odgovore.

Zato Vesolje.

Danes še pred kosilom prejmem klic, naj se jutri zjutraj oglasim v Celje na poslovni sestanek, da opredelimo naše sodelovanje in se malo pogovorimo.

Po kosilu dobim sporočilo še od drugih, očitno zadovoljnih delodajalcev, če imam kaj časa. Imajo delo zame. Kar nekaj dela.

Zvečer, ko sem izkoščičevala polno vedro sliv za marmelado, sem se spomnila na včerajšnjo prošnjo in spreletel me je srh. Takoj zatem pa preplavilo zadovoljstvo. Ja, pripravljena sem.

Naj bo le še v petek moj dragi uspešen na razgovoru, pa bo Vesolje opravilo z odliko. :)

Sposojeno iz spletne strani astronom.si, avtorja P_Nut
(http://users.volja.net/ucmannejc/Vesolje/M45.jpg)

Dan obilja

Potrebovala sem en dan. En dan, ko bi pozabila na vse. En dan, vesel, nasmejan, tak ... poln.

Mislim, da ga je tudi on potreboval. Potreboval dan, ko se bo počutil posebnega, ko bo on vzrok za to, da smo prišli skupaj. Da smo se potrudili. Zanj. Samo zanj.

Zgodilo se je, čeprav ne mara praznovati. Poklicala sem svoje, on je poklical svoje. ...vmes me je s strahom vprašal, zakaj vabim ljudi, če pa nimava... Pa sem rekla, da bova že. Nekaj sva imela, kaj veliko pa tudi nisva potrebovala.

V soboto popoldan sem spekla torto, čokočokoladno, samo zanj. Je zadnjič postokal, da pečem samo sadne. Zvečer so prišle na vrsto še sezamove palčke iz listnatega testa. Samo zanj. In do enih zjutraj sem pekla še piškote. A te za vse nas. Vsi trije jih imamo radi, pa še celo stanovanje tako prijetno diši :)

Čokočokoladna torta

Prvič mi je uspelo skoraj vse pospravit in pripravit že v soboto. V nedeljo dopoldan je Zala in preostanka mase spekla svoje prve piškote. Za atijev rojstni dan.

Njegovi so prišli na kosilo, moji pa potem na kavo in čokočokoladno torto. Polnih trebuhov smo šli še na kratek sprehod do parka, brcat žogo z Zalo. Dragi je ostal doma. In vse pospravil. Zvečer smo se poslovili z objemi, poljubi. Zala je vsem in vsakemu posebej dala poljupčka in pa-pa. ...in zaspala v rekordnem času.

Bil je pravi dan obilja. Obilja smeha, zabave, ljubezni, toplline... obilja tudi na mizi :)

...pozno zvečer se je privil k meni in mi nežno zašepetal: "Hvala ti. Zelo si se potrudila. Čudovito je bilo."

"Dragi moj, tudi meni je bilo čudovito!"

In že čez nekaj minut sva oba trdno spala.

Verjeti ali ne...

Oba sva verjela v najboljši možni razplet. Res verjela. Ker druga možnost bi bila preveč črna. Verjela sva, da bi lahko zapihal nov veter in prinesel boljše čase. Da si oddahneva, da nehamo živeti v tej nori agoniji, kako bomo. Verjela sva v boljši jutri. Verjela sva, da se bo naslednji mesec zbujal zgodaj zjutraj in korakal v službo.

Pravijo, da če iskreno verjameš, če veš, da bo vse ok, če ponotranjiš pozitiven razplet, potem bo.
...zdaj pa ne vem, ali naj sploh še kaj trdno verjamem, ker tako je razočaranje veliko bolj bridko.

Bo že odpihnilo kdaj te usrane oblake!!!!!!

Omnia mea et omnia filia mecum porto

Obljuba dela dolg. Sploh za en tak res domiseln izziv, ki mi je dal misliti. :) Hvala, Miran.

Ena kratka razlaga...
- dve torbi, nahrbtnik, če greva peš, torba, če greva z vozičkom (vedno redkeje). vsebina je bolj ali manj v obeh enaka, variira le število igrač in ostankov hrane :)
- set za previjanje: plenica, bombažna plenica za pogrnit spodaj, vlažilni robčki (ne samo za rit, tudi, in predvsem, za umazane roke/usta)
- dolga majca za vsak slučaj (zdaj, ko bo zunaj bolj mrzlo, mokro, lužasto, se po set za preoblečt kvečjemu povečal
- robčki za nos, moj in njen
- vrečka za v trgovino, a če se le da, zbašem vse v nahrbtik (v vozičku itak ni problem, ker nabašem v košaro pod vozičkom)
- bombažna krpica za brisat (ne rabim kupovat vedno novih in novih, samo operem pa je :) )
- trak za lase, če piha in klobuček, če kaj sonce nabija
- krema za na sonce, še iz časov tistega vročega poletja :)
- knjigica za zamotit (tale je še moja)
- drobnarije in stranskih žepkov nahrbtnika, kamor pospravim vse, kar je treba na hitro spravit. To so: razni kamenčki, ki jih Zala pobira naokoli, brca, meče in jih potem spravim, če bomo kdaj kje na kakem terenu brez kamnov in bo potrebovala motivacijo za hojo; plastična žlica za kak jogurt pojest na terenu; plastična figurica čebelice, ki sva jo včeraj našli na igrišču in jo prijazno posvojili; zapestnica, ki si jo je nadela, a jo je med sprehodom začela motit; ostanki žemljice (bogve od kdaj), papirčki od slamice za sok (tud ne vem...)... tile žepki so vedno najbolj zanimivi oz. njihova vsebina. Polni presenečenj :)
- svinčnik za vsak slučaj
- grickalice, ko je huda sila (tokrat grisini)
- njena "flaša" za pit
- obvezno in nujno vedno zraven ŽOGA, njena najljubša stvar. A žal nimava vedno prostora za tavelko žogo.
Še nekaj malega, kar je mojega:
- telefon
- denarnica
- ključi, ki pa jih ni na fotografiji, ker so v vratih
...vodo pa velikokrat pozabim vzet...

No, razlika je več kot očitna glede na dve leti in pol nazaj. In zadnjič sem šla na kavo, sama s kolegicami, z malo torbico, notri pa samo telefon, denarnica in sončna očala. Še robčkov nisem mela. In, ja, to je to, kar potrebujem. :)
Vse beležkice so ostale doma, v kolendar niti ne gledam več, ker ... nimam kaj dosti gledat. Posledično mi je letos ušlo nemalo rojstnih dni prijateljev, prijateljic, sorodnikov... Se zgodi. Drugo leto jih bom raje prepisala na stenski koledar. Moja peresnica, polno opremljena je doma, razpakirana že lep čas. Se vidi, da so moji/najini izleti bolj kratni in ne potrebujem vsega živega s sabo.

...ja, tudi po vsebini torbice vidiš, kako se spreminja življenje, proiritete... Bom spremljala tudi v bodoče.

Dobro jutro!

...se bo treba počasi zbudit iz tega spanca ustvarjalnosti. Pretegniti noge, roke, večkrat pogledati skozi objektiv, spisati kak dušoizlivajoč zapis, prijeti v roke ne samo svinčnik in keramiko, ampak tudi prijetno hrapav krem list in kak mehkejši svinčnik. Pa barve... kakršnekoli. Kamorkoli. Kakorkoli. Vem. Bom. V bistvu MORAM, ker se bližajo dnevi brez sonca in nočem biti tu, kjer sem zdaj. Jutri?

Ne, temu večnemu "jutri" sem se uspešno? izognila s to objavo. Mi je uspelo?

No, zelo kmalu, že mogoče celo jutri, me čaka težka naloga... ker zdaj, ne da nosim vse svoje s seboj kot dve leti in pol nazaj, zdaj nosim vse svoje in vse njeno, česar je neprimerno več. Tega se bom lotila, žal, z zamudo. Polna luna je že mimo... Pa tako dober izziv.

Pa fotka za danes?
Bom malo pobrkljala, bom našla kako tako, kjer ni Zale.

Mmmmmmamina dišeča sivka in ...kjer je volja, tam je pot...

Belina ostaja

Nič ne bo z barvanjem beline naših sten, čeprav si barv že tako zelo dolgo želim. Odloženo za vsaj kak mesec, dva. Barve bodo potrpežljivo počakale v kleti. Ta čas pa bova oba krepko pljunila v roke, kajti dobila sem poln prtljažnik dela. S preprostim navodilom: "Čimprej!". Po dveh dneh podiranja rekordov v številu kosov na uro ali dan, me roka že fino boli. Danes je šlo bolj umirjeno, sploh ker sem naletela na eno tako škatlo, s finimi, težkimi in kompliciranimi kosi. Okrasi me še čakajo. Jeeej, fino bo :)

Dost za danes...

Mah, kako je lušno, če je delo užitek. In kak užitek je končno spet delat. ...in, priznam, fino je bilo pripravit predračun in pogledati številko. Še bolj fino bo, ko bo račun poslan in tudi plačan.

Jutri si bom vseeno vzela prosto. Z Zalo greva pogledat, kaj in kako je zraslo, pa da dodam še četrto slikico:

Posejano...

...že žene...

...vse zeleno...

Perfect day

Ko se zgodi, veš. Da je to to. Da je popolno. Vse. Mirno jutro, ker si včeraj postoril vse potrebno, nestrpno dopoldansko pričakovanje in popoldansko uživanje v objemih, poljupčkih, norostih, igranju in prepevanju. Popolno. Že dolgo ne tako. S tistimi, ki jih imam najraje in tistimi, istimi, ki me imajo radi. Ja, srečna sem.

Moja prva kokosova torta. Slastna. Fantastična.

Moji dragi, v bazenčku pa moji dve najdražji, hči in mati.

Leftovers

Res sem srečna. Kljub minusu na računu, kljub večernemu brezdelju... Obojega bo prej ali slej konec. Slednjega že jutri. Nov večer, nov začetek, novo delo, nove barve. Orange, red grape, chocolate, cappucinno. Same slastne. Vsak večer steno ali dve.

Čas bo povedal...

Vsak dan težje držim glavo pokonci. Iščem rešilne bilke, tiste, ki se jih oprijemam polzijo. Vsak dan znova zastavim boljši dan, a sem kljub temu zvečer sesuta. Povožena. Razočarana. Ker je še huje.
Vsak dan znova preletim seznam stvari, za katere sem hvaležna. In res sem. Vsak dan dodam kaj novega. A kljub temu ... najčudovitejši nasmeh moje male, sladki mali poganjki na vrtu, topel objem moje mame, novi in novi cvetovi balkonskih rož in poganjki zelišč na balkonu, poslikana Zalina sobica... vse to ne more plačati položnic in napolniti hladilnika.

Obupujem. Bi že obupala, če bi zvečer ne zrla v spokojno otroško lice in z nasmeškom na ustih tudi jaz zaspala. Če me ne bi dan za dnem zbudil navihan nasmešek izpod dudice. Če me ne bi dan za dnem ljubeče grizljala za nos. Verjetno bi brez nje ne bila tako v skrbeh za prihodnost in bi nekako gurala iz dneva v dan, ne meneč se za to, da je megla, da ne vidim jutri. A brez nje bi bil danes tako suhoparen, tako ... brezvezen in brez smisla... samo da preživim še danes, sem včasih govorila sama sebi. A z njo je še tako težek dan lepši. Nič lažji, a veliko lepši.

Vsak dan znova se vprašam, ali je res vse to, s čim sem navlekla nase tole situacijo, za katere "grehe" plačujem. Ali bi bilo kaj drugače, če bi takrat vztrajala in začela popolnoma novo poglavje? Bi bilo bolje? Bilo bi drugače, to vem. A seznam mojih "sreč" je kar dolg in ne vem, če bi jih bila pripravljena menjati za nekaj drugega. Samo ta ena stvar, ta en problem, ki rodi vsak dan nove, ta en in edini, ta naj se reši. Tako zelo si želim,da se reši. Tako zelo vse sem že naredila, da bi se rešil ... bi se že moral, vsaj malo, pa ... so ljudje pozabljivi, sita vrana lačni pač ne verjame oz. ji ni mar.

Bom zdržala? Bova zdržala? Pa bo res bolje? Ali je sploh lahko bolje ali smo tako daleč, da bo bolje že, če ne bo vsak dan slabše? Spet odgovore pozna samo Čas.

V cvetju

in moja prva prva redkvica :)

Prve štiri gredice

Ja, z leti je prišla, poleg drugih tegob in radosti, tudi želja in očitno z njo tudi možnost uresničitve, po koščku zemlje, kjer bi rasla čisto moja solata, moj nakodran peteršiljček, moji korenčki in prva micena redkvica. Tisti dve uri štihanja sta bili čisti užitek. Obračanje zemlje, ki bo dala hrano naši hrani. Občutek moči, ta čudovit občutek smisla, da delam točno to, kar je treba, kar moram. Kar je prav.
In naslednji dan, čeprav me je mami opozorila, da je "gospodov dan" in da bi naj počivali in mi in zemlja, sva vseeno šli k sveže prekopanim gredicam. S polno vrečko semen. 
Vznemirjenje...kaj najprej, redkvico ali peteršilj, pa kje bo korenje, pa rukola... Na zgornji rob bom posejala tudi nekaj rožic... Bom sploh imela dovolj tehle par metrov zemlje? Itak da ne. Predvideno "dolžino" vrta sem porabila že pri prvem sejanju, kje so šele stročji fižol, pa grah, brokoli, kako zelje, pa bučke! Mami je z nasmeškom rekla, da seveda lahko podaljšam :)

Tako se prvič podajam v čudoviti svet vrtnarjenja. Danes je deževalo. V naslednjih dneh se bo v mojih prvih štirih gredicah začelo prebujati življenje novih rastlinic. najraje bi se odpeljala gor, sedla tja zraven in čakala...

Pogrešam jo

Pogrešam sprehode po njenih ulicah, vedno se najde kakšna na novo odkrita.
Pogrešam mala presenečenja na že tisočkrat videnih stavbah.
Pogrešam mala skrivnosta okna na čarobnih hiškah iz preteklosti.
Pogrešam tisto mirno zeleno kačo, ki se vije skozi njo in se v njej blešči.
Pogrešam vrvež. Pogrešam turiste. Pogrešam tudi vse tisto, kar mi je šlo na živce.
...ko je bila zima, je nisem tako zelo.
Zdaj, ko se bliža pomlad, jo pogrešam vsak dan bolj.
Pogrešam tako zelo.
Pogrešam tisti mir v vrvežu, spokojnost ob čaju, ko mimo drvijo tisoči.
Pogrešam, res jo pogrešam.
...pa mi tu nič ne manjka.
A so vsa okna enaka, vse poti poznane. Ni čarobnosti, ali pa je še nisem odkrila.

Draga moja Ljubljana, jutri te obiščem in te objamem.

Ko dete spi...

...mamica ustvarja.

Pa mi v času ustvarjanja tale sploh ni bila blizu, tudi ko sem jo zaključevala ne. Enostavno preveč vsega... Zdaj, ko jo gledam na steni, mi počasi prirašča k srcu. A vseeno ni moj tip. :)

Vsakdan

Dan je enak dnevu, nasmejan, rahlo zaspan, včasih naveličano utrujen, a srečen in zadovoljen. Kljub temu pa se vsak dan zgodi toliko novih, toliko različnih malenkosti, da ni sivine. Vsakdanjo mavrico ji uspe začrtati že navsezgodaj, ko me z nežim "mam" prebudi, poboža, se me stisne in še malo podaljšava jutro. Mala postaja že prava punca, s svojo voljo, željami in zahtevami. Zelo jasno da vedeti, kaj bi, kaj ne bi in ... jaz se trudim spoštovati njene želje, potrebe, vedoč, da vsem ne gre ustreči. Njeni uspehi so moji uspehi, njen prvi korak ob kavču, njen prvi "a-ta-ta-ta", njena prva prespana noč, prvi samostojno pojeden svederček... vse to me polni s ponosom, srečo, zadovoljstvom. Čisti užitek je gledati otroka, kako se zatopi v igro, kako je samozadostna tiste trenutke, tako popolna. Ob takih trenutkih pa imam vseeno tu pa tam slabo vest, da jo puščam "samo". A ni videti, da bi me v svoji igri pogrešala. Da potešim slabo vest, ji grem in pritisnem poljupčka na čelo in ji povem, da jo imam rada. Že več kot 9 mesecev na 9 mesecev v bušiju. In vsak dan bolj.

Božični piškoti

Dom mora na dan pred božičem dišat po piškotih. Pri nas je vedno že dopoldan zadišalo iz kuhinje po cimetu... mmmmm... in potem topli piškotki...

Letos smo prvič v družinski trojini praznovali božič. Božič, ki sem ga 33 let praznovala prav tako v družinskem krogu, a s starši, sestro in njenimi ter bratom. Zdaj smo bili "sami" in sem se trudila ohraniti božič družinski, dišeč, topel in vesel. Dopoldan sem začela s piškoti, a z 8 mesečnico se je peka zavlekla v popoldan. Moj dragi je postavil smrečico, okrasili sva jo skupaj z mojo malo miško. Čudovita je. No, čudovita je bila, ker smo jo danes "posekali" :) jaslice so počakale na jutrišnji dan, ker mi je zmanjkalo časa in energije. A vseeno smo se zbudili na božično jutro, pod smrečico so bila skromna darilca... in v mislih sem imela ...uspelo je! Naš prvi božič je uspel.

Od vsega sem pa daleč najbolj ponosna na božične piškote. Želela sem speči bolj zdravo varianto piškotov, da bo lahko kakega prigriznila (oz. pocmokala in nadrobila) tudi Mala. Pa sem priredila mamin recept, naredila dve varianti, ker zjutraj nisem imela vsega, kar sem želela pri roki...
500 g pirine moke (pol bele pirine in pol polnozrnate)
250 g kokosove maščobe (masla)
200 g polnovrednega sladkorja (agavinega sirupa) ...no, jaz sem dala obojega malo manj.
2 jajca
malo sojine smetane ali jogurta
ščepec soli (himalajske)
vanilin sladkor (tisti od Alnature z burbonsko vanilijo, ki tako božansko diši)
pecilni prašek

Dan poprej sem našla šopek božičnih modelčkov za piškote pri najboljšem sosedu za smešno nizko ceno in ... to je prvi pekač :)

Božični piškoti

Delovno okolje :)

Potem sem pekla in pekla, en pekač not, drugega nalagala, je bil prvi pečen, drugega v pečico, prvega naložit... in tako naprej... dokler niso bili pečeni vsi piškoti iz 1 kg moke. Fotografirat ni bilo več časa. Dišalo je kot mora, jaz sem imela nasmešek do ušes. Sploh, ko sem poskusila prvega, drugega... Njami... Res odlični. Ker jih moja mami ni imela čas pečt v njihovem novem domu, je dobila paket mojih. Ona jih je uspela celo obesit na smrečico. Meni tega ni uspelo. Pojedli so jih pri mami, tiste na smrečici so zmazale mucice, doma pa jih tudi ni več. Smo pojedli. Vse. In bili so res odlični, čeprav zdravi.

In tudi božič je bil odličen. Lep. Miren in družinski. In vsako leto bo bolj družinsko, a tudi bolj pestro... 

Na predbožični večer, ko dete že mirnospi :)

Radodarno 2012

Vsekakor najbolj pestro leto v mojem življenju. Veliko sprememb, veliko obratov, veliko tega in onega, dobrega in slabega, dežja in sonca. Zaradi vsega tega tudi najbolj poučno leto. Res mi je dalo ogromno, to leto 2012. Vzelo skoraj nič, tako ... dolgoročno gledano. Vzelo z razlogom, da ugotovim, da lahko tudi brez.

V letu 2012 sem postala mama. Rodila sem bitjece, ki mi pomeni veliko in še več, bitjece, ki ga imam rada tako, da me zaboli srce, ko jo gledam, stisnem k sebi, ko ji zvečer dam poljubčka... Ja, to je najlepša stvar, ki se mi je zgodila ne samo v letu 2012, ampak v življenju.

Doma smo. Končno. Nekje, kjer bomo ostali. Ostali vsaj nekaj časa, ali pa sploh ne bomo več nikamor šli. Dober občutek. Dober tudi, ko plačujem položnice, brišem po tleh, zlagam ali likam kupe opranega perila... Lepo je imeti dom.

Zdravje... če imamo zdravje, imamo vse. Tako klišejsko, tako zlajnano, a tako resnično. Ko je mala zbolela in sva preživeli nekaj časa v bolnišnici, se nam je vsem ustavil čas. Nič drugega ni bilo pomembno, le to, da mala ozdravi.

Denar. ...v 2012 je prišla tudi finančna nesigurnost, tista starševska skrb za prihodnost... Zdaj imamo denarja bistveno manj, kot sva ga prej imela. A sva se naučila, s kako malo denarja lahko imamo vse, kar potrebujemo. Zelo enostavno, a učinkovito. Naučila sva se, kako zelo malo potrebujemo. Da smo srečni, pa sploh ne potrebujemo tistega, kar se kupi. In ko je res res kriza, se vedno nekaj najde. Pride priložnost, telefonski klic, pride obisk... Pride. Vedno.

...srečna sem. Srečni smo. S tem, kar imamo. In imamo veliko. Ogromno. V bistvu nam nič ne manjka. ...no, saj ne bi imela nič proti, če bi moj dragi našel službo/delo, če bi vedela, da bom tudi jaz imela delo, ko bo konec porodniške, a tudi tako bomo nekako. Verjamem, da če bomo ostali pozitivno naravnani, se bodo stvari tako ali drugače uredile. Kot so se do sedaj. Včasih se je pač treba prepustiti toku dogodkov in ne slepo in stroko slediti pričakovanjem. Ker velikokrat ima življenje za nas pripravljeno presenečenja. Prijetna presenečenja, boljša, kot smo si kdajkoli upali sanjati.

In vsa ta pozitiva se odraža v najiem otroku. Mala je nasmejana, navihana, pogumna, crkljiva, skoraj nič ne joka, res je zlat otrok. Otrok je ogledalo okolice. In če sva in bova ostala pozitivna, bo tudi otrok nasmejan in se bo optimalno razvijal.

Želje za 2013...
...da bi se nekega dne v tem letu spet začelo novo življenje...

In tudi tebi, dragi bralec/bralka, želimo zdravo, srečno, predvsem pa mirno 2013