Dan je enak dnevu, nasmejan, rahlo zaspan, včasih naveličano utrujen, a srečen in zadovoljen. Kljub temu pa se vsak dan zgodi toliko novih, toliko različnih malenkosti, da ni sivine. Vsakdanjo mavrico ji uspe začrtati že navsezgodaj, ko me z nežim "mam" prebudi, poboža, se me stisne in še malo podaljšava jutro. Mala postaja že prava punca, s svojo voljo, željami in zahtevami. Zelo jasno da vedeti, kaj bi, kaj ne bi in ... jaz se trudim spoštovati njene želje, potrebe, vedoč, da vsem ne gre ustreči. Njeni uspehi so moji uspehi, njen prvi korak ob kavču, njen prvi "a-ta-ta-ta", njena prva prespana noč, prvi samostojno pojeden svederček... vse to me polni s ponosom, srečo, zadovoljstvom. Čisti užitek je gledati otroka, kako se zatopi v igro, kako je samozadostna tiste trenutke, tako popolna. Ob takih trenutkih pa imam vseeno tu pa tam slabo vest, da jo puščam "samo". A ni videti, da bi me v svoji igri pogrešala. Da potešim slabo vest, ji grem in pritisnem poljupčka na čelo in ji povem, da jo imam rada. Že več kot 9 mesecev na 9 mesecev v bušiju. In vsak dan bolj.
Kakšen sonček :-) Otroci potrebujejo vse: vodenje, samostojnost, objeme, poljube, kazni, prepovedi in mi se vsak dan z njimi učimo in naučimo...in čez toliko in toliko let se nam vse vrne.Lepa so in včasih naporna vsa ta obdobja :-)
OdgovoriIzbrišip.s.:hvala za lepe želje, upam, da se kdo tam zgoraj spomni in mi podari še kakšno dodatno urico, ampak tudi če bo tako kot je do zdaj, s ne bom nič pritoževala :-)
Res je sonček, ja. In... ja, kot si rekla, potrebujejo vse. A včasih se, kot prvič mama, še vedno lovim med tem, kaj bi, kaj bi bilo dobro, kaj bi morala, kaj bi želela in jaz in Zala... na koncu pa itak šteje to, da smo mame po najboljših močeh :) tako ali drugače :)
OdgovoriIzbriši