Pravijo, da če iskreno verjameš, če veš, da bo vse ok, če ponotranjiš pozitiven razplet, potem bo.
...zdaj pa ne vem, ali naj sploh še kaj trdno verjamem, ker tako je razočaranje veliko bolj bridko.
 |
| Bo že odpihnilo kdaj te usrane oblake!!!!!! |
torek, 17. september 2013
Verjeti ali ne...
Oba sva verjela v najboljši možni razplet. Res verjela. Ker druga možnost bi bila preveč črna. Verjela sva, da bi lahko zapihal nov veter in prinesel boljše čase. Da si oddahneva, da nehamo živeti v tej nori agoniji, kako bomo. Verjela sva v boljši jutri. Verjela sva, da se bo naslednji mesec zbujal zgodaj zjutraj in korakal v službo.
Pravijo, da če iskreno verjameš, če veš, da bo vse ok, če ponotranjiš pozitiven razplet, potem bo.
...zdaj pa ne vem, ali naj sploh še kaj trdno verjamem, ker tako je razočaranje veliko bolj bridko.
Pravijo, da če iskreno verjameš, če veš, da bo vse ok, če ponotranjiš pozitiven razplet, potem bo.
...zdaj pa ne vem, ali naj sploh še kaj trdno verjamem, ker tako je razočaranje veliko bolj bridko.
Naročite se na:
Objavi komentarje (Atom)
Kako zelo poznano :( ampak a veš, ni druge, živiš naprej, upaš naprej, delaš vse v tej smeri, da bo ... enkrat. Počasi otopiš in padci potem niso več tako zelo katastrofalni in ko ti končno uspe, ugotoviš, da se je tvoj pogled na življenje popolnoma spremenil, pomembne postanejo čist druge stvari kot pred leti ...
OdgovoriIzbrišiObjem v vaše kraje in zdrži prosim. Prej ali slej BO, verjemi v to in ne obupaj!
Hvala... res. Sem se kar zjokala. Saj res ni druge, kot it naprej. Sem tudi jaz opazila, da ob vsakem "padcu" sicer sicer bolj boli, a bolečina ne traja tako dolgo, ker se je pač treba pobrat in it dalje. In ja, res je, življenje se spremeni, samo življenje, pogledi, prioritete, vse. Že zdaj so se, pa smo šele nekako na začetku družinskih izzivov.
IzbrišiŠe enkrat hvala za tople besede in objem. Ko zajočem takole v spletne daljave, poboža tako topel odziv.
Nič hudega, če ti/vama ne bo zneslo v stvari res trdno verjeti, pogosto je dovolj že, da narediš pravilne korake, da si lahko rečeš, da si storil vse, kar je bilo možno, pa kar bo pa bo. Saj potem velikokrat tudi je, res :-). Enkrat pač bo, korak našel cilj.
OdgovoriIzbrišiPa ne, da smo ljudje stroji :-), ma čustva se predvsem spodobi neomejeno vlagati v ljube soljudi, ker so ljubi. :-) Službe so vredne maksimalnega racionalnega truda, to pa je tudi vse. Ne da?
...ampak kaj, če ne vem, ali je korak pravi ali ne. Običajno se pokaže šele sčasoma, ali je pot prava, ali so koraki pravi, ali je pač potrebno pri križišču zaviti v drugo smer. In vsak dan znova se vprašam, ali sem oz. ali sva res storila vse, kar sva lahko, ali pa bi le lahko še več. Zadnjih nekaj let sem namreč ugotovila, da zmoremo veliko veliko več, kot si sploh lahko zamislimo. Tako da, ja, ostane mi moja večna tolažba, da že tako pač mora biti, da je vsako slabo za nekaj dobro. In običajno je res tako. Samo potrpljenja potrebujem.
IzbrišiMi pa ob tej, že kar predolgi hoji po robu, pri takih padcih nehote izbruhnejo tudi emocije. Čeprav jih res, kot si sama napisala, v večji meri vlagam v meni drage.
Velika večina korakov je bolj tako ... delno prava. Vsak za sabo povleče tudi kaj ne preveč lepega ali dobrega. Za sekirat se je vedno dovolj. Poleg tega, da v vsakem trenutku, ko se odločaš, obstaja milijarde zadev, ki vplivajo na nadaljnji razvoj dogajanja, in ti si samo eden od faktorjev, z vsem svojim znanjem in željami res pomemben, vseeno ni nujno, da je potek na koncu odvisen od tebe. Čeprav, ko veliko časa hodimo po robu, so stvari veliko bolj odvisne od nas, kot če imamo blazino, na kateri pristanemo, ker smo naredili napačen korak. Vseeno: tvoja objektivna odgovornost je veliko manjša od tvoje čustvene, v veliki večini. Res pa je tudi, da izredne situacije v nas zbudijo izredne talente, se strinjam, vendar tudi ti (lahko) pridejo sčasoma in ne premočrtno in ne vedno v logičnem sosledju ...
OdgovoriIzbrišiPredlagam samo, da "imeti vero ali ne imeti vere v lajf" odklopiš od teh zadev, ker dogodki itak niso odvisni samo od tvoje oz. njegove vrednosti za ta svet in ta lajf :-) Drugače pa tudi držim pesti ...
Sem mogla kar nekajkrat prebrat tvoj odgovor... pa ga dojamem vedno drugače, očitno glede na vzdušje, glede na moje potrebe... Ali pa ga vedno prebiram prepozno zvečer, ko tudi klikerji niso več to, kar bi morali biti in zamujajo s svojim klikanjem. Skratka...mah... niti ne vem več, kaj sem hotla napisat. Jutri čez dan bom spet prebrala in mogoče še kaj novega razumela, ugotovila. Za danes pa le hvala za tako izčrpen, globok in (vsaj zame) večplasten odgovor.
Izbriši:-) Ja, to se mi po navadi dogaja, ker hočem razpravljati in analizirati, namesto da bi samo napisala stvari, ki jih vsi znamo na pamet.
OdgovoriIzbrišiV bistvu se ti s tem komentarjem ni treba ukvarjati več, ker so se ti stvari obrnile na bolje, čeprav nikoli ne škodi razmisliti o tem, kje se res konča naša odgovornost in so za razvoj dogajanja "krive" tudi okoliščine. Zato, da nas ni preveč strah in lahko naredimo naslednji korak, namreč.