Zdaj...

Sem že pozabila, kako zgledajo "tisti dnevi"...

PMS mi je izkopil elektriko, pogasnil vse luči in tri dni grmel in kričal pred vrati, da je blo joj.... in tako sem jokala in jokala in se bala...

Saj situacija ni nič boljša kot včeraj, še vedno me stiska, ampak... saj bo. Dobro so dele tudi tolažeče besede. No, ne toliko tolažeče, kot bodreče (...pa se res tako reče besedam, ki bodrijo?)

Hja, Tukaj zdaj, be happy... se bom potrudila. Čeprav je danes svoje k tistim dnevom primaknila tudi naša Miška in se je zbujala celo noč na dve uri. Zdaj, ko mami bedi, ona sladko spi... :) Ampak kaj, ko je tako sladka, ko spi, da je vseeno za celo noč skakanja po flašo, pa nazaj, pa previt, pa obračat, pa brca v vrat, pa v glavo, pa stokanje...

Sladka mala...

Kdaj?

Pa bo res bolje?
Pa se bo res uredilo, kar se ima za uredit, kar samo od sebe... ne da bi kaj naredil? ...jaz ne morem namesto njega.
...tista zvrhana mera optimizma se počasi, a vztrajno prazni... ne verjamem več, da bo res bolje. Ali vsaj, da bo kmalu bolje. Enkrat verjetno bo... če... Spet se mi je za hrbet prikradel tisti strah, strah jutrišnjega dne. Pa nič ne morem. Jaz sem naredila in še delam vse in še več, pa se nič ne premakne. On bi lahko naredil več, a tudi če bi, bi res bilo bolje? Bi se uredilo? Se BO uredilo?

...kot bi treščila ob trda tla, v kruto realnost te j**** krize. Moj balonček porodniške, materinstva, tega čisto drugega sveta, je počil...
Solze se kar same prikradejo v oči... leta in leta sem tavala v temi, tako dolgo sem iskala lučko jutrišnjega dne, zdaj, ko sem jo našla, so mi jo ukradli... in ne vem, kje naj jo iščem...

...zlomila se ne bom, ne smem. Moj mali škrat mi daje moč, ki jo potrebujem, da zdržim. Njen nasmeh, njen dotik. Njen pogled... to je vse, kar potrebujem, da bom zdržala. A upam, da ne bo predolgo...

Nevihta se bliža...

Čaplja

Skoraj vsak dan, ko greva mimo, jo pozdraviva, čapljo, ki stoji na kamnu, ob bregu. Skoraj vsak dan je doma, tam ob bregu. Pa so prišli tisti z občine, ki sekajo drevesa in posekali večino goščav ob bregu. In čaplje ni bilo več. Nekja dni. Cel teden. Ali še več. Včeraj pa je spet stala, na kamnu, tam ob bregu. Kako sem se je razveselila!

Čaplja

Mandala za Zalo

Po skoraj petih mesecih se je rodila nova mandala. Mandala za mojo Miško :) Sončna, nasmejana, dobre volje, a radovedna, močna in ... tako zelo ljubka. Podobnost je več kot očitna!

Mandala za Zalo

Še en sonček!

Prvič sem tudi fotografirala mandalo, kako je nastajala.... običajno pozno zvečer ob namizni lučki :)
Še meni je zanimivo...

Vozičkanja #1

Odkar je naša mala ujela ritem življenja, greva vsak popoldan na sprehod. Daljši, vsaj za dve uri. Meni paše. Njej očitno tudi, saj še niti enkrat ni protestirala, čeprav je kdaj prišla res zelo lačna domov. A dokler je v vozičku, je vse ok :)

Meni pa so ti sprehodi oddih za dušo, rekreacija za telo in odkar nisem več tako zelo obremenjena, kaj se dogaja z malo v vozičku, kaj počne, če je kaj narobe... in je ne pogledujem več vsake 5 minut, so mi v pravi užitek. Resda sem tudi pred nosečnostjo kar dosti hodila na sprehode, vendar daleč od tega, da res skoraj vsak dan. Čeprav sem si tega želela.

Vozičkanja so ena taka super duper stvar, prijetno s koristnim. Odkar pa s sabo nosim še fotoaparat in gledam še kam drugam kot v voziček, pa zagledam kdaj tudi ... smrkce :) V temle kotičku bi jih res pričakovala. Če pa smrkcov ne, pa Goluma z svojim precioussss :)

Ta gozd stoji še dandanes. Če prisluhnete, lahko slišite Gargamelov glas. In če boste pridni, boste morda ugledati tudi Smrkce :)

Ko je Miška zaspala sem našla tale kotiček, kjer sva si obe odpočili za pol urce :) In tu zna biti tudi jesen čudovita, kaj šele zima. Še bova šli v Botanični vrt :)

Kotiček za oddih 

Morje prebuja

Brez obotavljanja sem se odzvala povabilu na morje. Pa četudi za samo en dan. Moj edini dan na morju letos in prvi za mojo malo miško.

Čudovito! Že sprememba okolja tako dobro dene. Po dolgem času sem ne načvekala s prijateljico, ki je že drugič v pričakovanju. In se naplavala, ko je bila miška v njenem varstvu in sta opazovali golobe :) Miška je namočila nogice v penaste valove in to kar dvakrat! Njene velike oči so kar požirale modrino morja in bele valove... Glede na njeno neizmerno dobro voljo skozi cel dan, čeprav je zelo malo spala, si upam trditi, da ji je bilo všeč. Meni tudi :)

Sem pa razmišljala o prejšnjem zapisu... res je lepo biti mama... ampak mislim, da se počasi prebuja v meni tisti jaz, ki bi rad počel stvari, ki sem jih poprej. Zdaj verjetno v malo drugačni izvedbi in časovnih okvirih, a vseeno. Prvi korak je bil potep na morje. Drugi korak bo vzeti barvice, papir in se spravit risat. ...tako zelo bi, da me kar v trebuhu zvija... in tudi bom. Tudi na najine potepe z vozičkom bom začela jemati fotoaparat in se ozirala tudi naokoli, ne samo v voziček :)

Ker verjamem, da se vse zgodi z razlogom, se je očitno zgodil tudi zadnji zapis v kombinaciji z morjem... zgodilo, da me prebudi... očitno...

Mama

Že 4 mesece in pol se vsak večer pred spanjem zazrem v dete, ki tako mirno, spokojno spi v svoji posteljici. In vsak večer znova se zavem sreče, da je to dete moje, del mene in del njega... da je to dete zdravo, veselo, zadovoljno, tako zelo samosvoje in tako zelo pridno. Na trenutke me prešine, da dejansko živim svoje sanje, da se mi želje uresničujejo, z vsem bremenom, ki ga nosijo s sabo. Imam družino, imam topel dom, imam sebe, zdravo, s kolikortoliko poštimano v glavi, imam mamo, brata in preostalo familijo, ki so tam nekje, a se imamo neskončno radi in smo tam, kjer je potrebno, ko se potrebujemo, imam... imam vse, vse kar sem si nekdaj tako zelo želela. Imam to, kar mi je tako zelo zelo manjkalo v življenju, kar sem iskala povsod drugod. Zdaj je tu. Zdaj sem popolna.

Pa v tej popolnosti niso samo rožice, sonce in nasmehi. Pridejo tudi solze, pride dež in pridejo nevihte, trnje in ... ja, kdaj pa kdaj boli. Zaboli in se solze ulijejo kljub zavedanju, da imam vse. Ne boli, ker mi kaj manjka. Boli, ker je ta popolnost tako naporna reč. Tu pa tam. Običajno sem "super-mama", kot mi pravi dragi, poskrbim za otroka, za dom, za družino, zaslužim kak evro in se mi zdi, da lahko gore premikam in takrat mi nihče ne more vzeti sanj o še večji družini. Pa pride dan, ne da bi vedela, pridejo oblaki in z njimi nevihta, dež, solze... solze, ko ne zmorem več, ko sem preutrujena, ko rabim čas zase. Pride čas, ko postanem samo mama. In vem, da nisem nič slabša mama, če sem samo mama. Takrat vskoči "super-ata", da se lahko nadiham, da sem malo sama. Da odklopim. Da nekaj časa nisem ne mama, ne draga, ne gospodinja, ne podjetnica. Da sem lahko samo jaz.

...ko bi le znala prepoznati prihajajočo nevihto in bi mogoče lahko preprečila solze s tem, da bi že prej odklopila. A ne vem, če zmorem, ker mi je v neizmerno veselje, užitek in ponos biti vse to in najbolj med vsemi biti mama. Ne vem, če zmorem kar odklopiti, ker bi lahko zamudila kak nasmeh, kak nov gib, novo "besedo", ker mi je brez njenih velikih globokih oči in vedno daljših in pisanih monologov tako dolgčas... ker jo preveč pogrešam v tistih trenutkih odklopa, da bi lahko bili samoiniciativni in da bi lahko trajali.

Preveč rada sem mama.

Moja sreča