Novemu vetru naproti

Nedelja je bila taka, da si jo lahko samo narišeš. Čudovita. ker sem si jo tako naredila. Najprej v glavi in potem sem še spravila nedeljo na platno.
Kljub nedavnemu bolehanju sem se odločila dokončno izšvicati še preostale viruse v hribih. Počasi, ampak res počasi je na strah pred hribi izginil, ni več zvijanja v želodcu v soboto zvečer in celo nedeljsko jutro. Ni več vprašanj tipa: kam? kako? bom zmogla? bo vse ok? bo sonce? bo ful mrzlo? Saj ni pomembno. Bomo videli. In vse bo tako, kot mora biti. Dobila bom, kot vedno, to kar rabim. Kljub drugemu dnevu menstruacije, ko še pred nekaj meseci ni šans, da se kam prestavim, sem šla. Polna optimizma.
Tura oz. bolj "za noge pretegnat" izlet je bil ... pač tak kakršen je bil. Oblačen, mrzel, da so me prsti boleli tako na rokah kot na nogah, bolj je šlo proti vrhu, bolj naporno je bilo, ampak... sem se trudila vsak korak posebaj, ker sem vedela, da en korak še sigurno zmorem. Za naslednjega zdaj ne bom skrbela. In tako, korak po korak do vrha. In za vsak korak sem našla moč. In prav trudila sem se ne gledati proti vrhu, koliko še. Ko bo, bo. Bo že. Prej sli slej. In bravo jaz. Navzdol sem, nevem zakaj, če bolj stiskala zobe in se koncentrirala na dihanje, saj sem imela zrahljane kolenske vezi, al kaj je blo to, da me je tako svinjsko bolelo. Skoraj peklo. In to me boli vesno, ko nekaj časa ne grem. In če veliko sedim s spodvitimi ali privitimi nogami. In bolečine v prstih na nogah... in spet. Ta korak. Samo ta korak. Tukaj zdaj. Dihaj. vdih, izdih. Jao, teče z nosa... robec... mal oddiha, da si useknem nos. Kje je zdaj ta cesta... sem mislila, da je bližje... ne ne, saj bo... bo že. pojdi dalje, palce v roke in dol, korak (avvv) korak... Začuda so vsaj jajčniki dali mir. Saj niso imeli niti priložnosti. In manj sem jamrala, lažje je bilo. Ko sem odmislila prste, ko sem odmislila kolena, je šlo. Lažje. Če ne jamraš, ni tako hudo kot sicer. Zagotavljam!!!! In ob koncu, ko sem se preobuvala, nič več tako trpeča, ker se je pot zelo položno zaključevala, sem bila totalna zmagovalka. Sama sebi.
Doma vroč tuš. Neprecenljivo. Tako rada stojim pod res vročim tušem, da mi vročina počasi segreva telo. In potem topla juhica. Da doseže mesta, kamor vroča voda ne seže.

Dodobra ogreta sem razmišljala, le kaj bi počela na tako čudovit nedeljski popoldan, ves siv in mračen. lahko bi pospravljala, lahko bi delala, zaslužila še kak dinarček, lahko bi brala, a ... sem se spravila risat mandalo. Rekla sem si, da vsaj eno na teden, tako... da vidim, kje sem, kaj bi dogaja in da bom tudi videla čez čas, kako so se moje risbe spreminjale s časom. Že zadnjih nekajkrat nisem imela nobenega niti okvirnega plana, kaj in kako in so kar nastale. Tako tudi včeraj. Na začetku, ko sem že imela par krogov, sem hotela razviti mandalo v nekaj, kar smo počeli pri tečaju. Pa se mandala ni dala. Nastala je taka, kot je hotela. Sicer razmeroma osnovna, tovrstne (vsaj center) smo risali v začetnih urah. Ampak ta osnova se je nadgrajevala. In poskušala sem biti čimbolj tiho in poslušati misli, kaj zdaj. In upoštevati res tisto prvo idejo (in ne idejo, ki jo premislim, pretehtam, če bo ok, če bo sploh dobro, če bo v skladu z nevemčim...). In tako je nastajala. najprej ogrodje s svinčnikom. Potem bodrure s tankim flomastrom, pri katerih sem že morala vsaj začrtati njene barve. In potem barvanje. Čista meditacija. In vseskozi sem se trudila res samo barvati in ne misliti na nič. barvati. In izbirati barvice po instinktu. Oz. kako bi rekla, pustila sem, da so se barve same izbrale. In vmes se je porodilo še kar nekaj idej... S-J-V-Z na štirih listih, 12 zunanjih listov, 12 ur v dnevu, 12 znamenj horoskopa... barvanje... risanje... barvanje... mmmmmm. Vseskozi mi je bilo izjemno vroče in... kot da bi vse te ideje prihajale od nekod, ne iz mene. Zanimivo... In nastalo je tole:

 Ker je mandala nastajala kar pozno v večer, sem potem, vsa večerno nasmejana spila še čajček z medom in šla v posteljo s knjigo, prebrala nekaj poglavij in zaspala. Pripravljena na nov delovni teden. Teden, ki upam, da bo prinesel nek nov, svež veter, in z njim nek nov vonj življenja.

 In še neakj fotk z mesta, kjer je res svinjsko pihalo... mogoče ta nov veter?

Zaslužen počitek pri koči, pred vzponom na sam vrh Dovške babe (se opravičujem za tako usmeritev, ampak ne znam je obriniti v bloggerju. Samo fotko sem že obrnila. In shranila. ???)

Oblaki so se počasi trgali na oddaljenih vrovih in tu pa tam je bilo videti sinje modro nebo. Upanje...

Pogled z vrha, kjer sem samo parkrat zelo na hitro šklocnila, popokala fotoaparat in se hitro pobrala nazaj v dolino, ker je veter bril. Zdaj razumem, kako je, če veter brije.