doma

Že več kot teden sem doma, z vročino, ne preveč, ne premalo, s kašljem, takim da se srce para... Pa kaj čmo. Pogledala sem filmov kot že dolgo ne, prevrala niti ne veliko, ker glava ne dela tako, kot bi morala. Prav... useless se počutim. Še igrce na računalniku sem igrala. To pomeni, da mi je res hudo :)

in ena taka... zimska...

Ker mi že celo zimo zmanjkuje energije, ker si je nekako ne morem nafilat, kljub hribom, kljub akciji, kljub vsemu trudu mi jo zmanjka... vendo znova. Naslednji teden me čaka nekaj novega... mogoče bo pomagalo. Ker ne vem več, kako bi si pomagala, kaj še lahko naredim, sem šla v alternativo... bomo videli...

Mi bo pomagalo, ker bom verjela, ali mi bo res pomagalo? Saj niti ni važno. Jaz upam, da mi bo. Verjamem? Bomo videli. Dajem možnost, da mi bo. Da se bom dvignila, pobrala in šla naprej. In ne več padala, vedno znova in znova, ob vsakem kamenčku, ob vsaki jamici.Očitno je, da sama ne zmorem, s tem kar imam v svojem nahrbtniku. Očitno je, da je nekje nekaj, česar ne vidim, česar ne znam preseči, očitno je, da takole ne morem več naprej.

Spoznala sem gospo, pozitivno, čisto "nepoduhovljeno", zelo prizemljeno, z večletnimi izkušnjami, se, ker res ne vem več, kaj bi, prepuščam v njene roke. Ji zaupam? Ja, ji zaupam. Dokler me ne prepriča v nasprotno.

V ponedeljek začneva... odpirat moj nahrbtnik in ugotovit, kaj zaboga je tako težkega notri, da ne gre naprej, na mi jemlje energijo, da me tako izčrpava. Vedno znova.