Morje prebuja

Brez obotavljanja sem se odzvala povabilu na morje. Pa četudi za samo en dan. Moj edini dan na morju letos in prvi za mojo malo miško.

Čudovito! Že sprememba okolja tako dobro dene. Po dolgem času sem ne načvekala s prijateljico, ki je že drugič v pričakovanju. In se naplavala, ko je bila miška v njenem varstvu in sta opazovali golobe :) Miška je namočila nogice v penaste valove in to kar dvakrat! Njene velike oči so kar požirale modrino morja in bele valove... Glede na njeno neizmerno dobro voljo skozi cel dan, čeprav je zelo malo spala, si upam trditi, da ji je bilo všeč. Meni tudi :)

Sem pa razmišljala o prejšnjem zapisu... res je lepo biti mama... ampak mislim, da se počasi prebuja v meni tisti jaz, ki bi rad počel stvari, ki sem jih poprej. Zdaj verjetno v malo drugačni izvedbi in časovnih okvirih, a vseeno. Prvi korak je bil potep na morje. Drugi korak bo vzeti barvice, papir in se spravit risat. ...tako zelo bi, da me kar v trebuhu zvija... in tudi bom. Tudi na najine potepe z vozičkom bom začela jemati fotoaparat in se ozirala tudi naokoli, ne samo v voziček :)

Ker verjamem, da se vse zgodi z razlogom, se je očitno zgodil tudi zadnji zapis v kombinaciji z morjem... zgodilo, da me prebudi... očitno...

Mama

Že 4 mesece in pol se vsak večer pred spanjem zazrem v dete, ki tako mirno, spokojno spi v svoji posteljici. In vsak večer znova se zavem sreče, da je to dete moje, del mene in del njega... da je to dete zdravo, veselo, zadovoljno, tako zelo samosvoje in tako zelo pridno. Na trenutke me prešine, da dejansko živim svoje sanje, da se mi želje uresničujejo, z vsem bremenom, ki ga nosijo s sabo. Imam družino, imam topel dom, imam sebe, zdravo, s kolikortoliko poštimano v glavi, imam mamo, brata in preostalo familijo, ki so tam nekje, a se imamo neskončno radi in smo tam, kjer je potrebno, ko se potrebujemo, imam... imam vse, vse kar sem si nekdaj tako zelo želela. Imam to, kar mi je tako zelo zelo manjkalo v življenju, kar sem iskala povsod drugod. Zdaj je tu. Zdaj sem popolna.

Pa v tej popolnosti niso samo rožice, sonce in nasmehi. Pridejo tudi solze, pride dež in pridejo nevihte, trnje in ... ja, kdaj pa kdaj boli. Zaboli in se solze ulijejo kljub zavedanju, da imam vse. Ne boli, ker mi kaj manjka. Boli, ker je ta popolnost tako naporna reč. Tu pa tam. Običajno sem "super-mama", kot mi pravi dragi, poskrbim za otroka, za dom, za družino, zaslužim kak evro in se mi zdi, da lahko gore premikam in takrat mi nihče ne more vzeti sanj o še večji družini. Pa pride dan, ne da bi vedela, pridejo oblaki in z njimi nevihta, dež, solze... solze, ko ne zmorem več, ko sem preutrujena, ko rabim čas zase. Pride čas, ko postanem samo mama. In vem, da nisem nič slabša mama, če sem samo mama. Takrat vskoči "super-ata", da se lahko nadiham, da sem malo sama. Da odklopim. Da nekaj časa nisem ne mama, ne draga, ne gospodinja, ne podjetnica. Da sem lahko samo jaz.

...ko bi le znala prepoznati prihajajočo nevihto in bi mogoče lahko preprečila solze s tem, da bi že prej odklopila. A ne vem, če zmorem, ker mi je v neizmerno veselje, užitek in ponos biti vse to in najbolj med vsemi biti mama. Ne vem, če zmorem kar odklopiti, ker bi lahko zamudila kak nasmeh, kak nov gib, novo "besedo", ker mi je brez njenih velikih globokih oči in vedno daljših in pisanih monologov tako dolgčas... ker jo preveč pogrešam v tistih trenutkih odklopa, da bi lahko bili samoiniciativni in da bi lahko trajali.

Preveč rada sem mama.

Moja sreča

Mali čudež

Ostala sem  brez besed, hkrati bi pa lahko napisala knjigo o tistih nekaj sekundah, ko so mi položili malo črno glavico na trebuh. Svet okrog mene je izginil, zginile so bolečine, solze so se posušile, srce se je napolnilo z neizmerno ljubeznijo. Ljubeznijo do tega malega bitjeca, ki je ležalo tam... ne več v bušiju, ampak končno na njem. Končno sem jo lahko pobožala. In končno ji lahko pogledam v očke in ji rečem, da jo imam rada. Končno jo lahko obsipavam s poljubčki. ...in ne samo jaz. Z neverjetno nežnostjo in ljubeznijo jo objema tudi njen ati. Moj dragi. Ki ga ljubim še bolj kot kdajkoli prej.
Zdaj smo trije, a je, kot da smo eno. Prej sva bila jaz in on. Zdaj naju je otrok povezal. Skupaj. V popolno celoto. V družino.

Najina mala miška med dopoldanskim počitkom