Žival'ce

Že cel teden je tak bolj slab. Energija na minimumu, kljub krepko odmerjenemu spancu kar nisem mogla prit k sebi. Utrujena, nejevoljna, jokica, tečka... Danes sem zjutraj potegnila do 9h. Ker ni bilo druge. Ob 8h sem pokukala proti uri, se že odgrnila, da bom vstala, pa je telo protestiralo. Zelo pasivno protestiralo. Obstalo je v postelji, nepremično. In tako sem se vrnila nazaj v sanje, kjer sem končala...

Dopoldan sem namenoma preživela mirno. Doma. Ko sem odprla vrata, da dobim nekaj svežega jutranjega oz. dopoldanskega zraka me je čez nekaj časa prišel najprej pozdraviti ptiček mladiček. Glasno mi je poskušal nekaj dopovedati. Čeprav sem kolovratila okrog njega s fotoaparatom in ga ogovarjala, se ni pustil kaj dosti motiti. vsake toliko mi je namenil svoj prepričljiv "čiv". Ko je ugotovil, da ga res nič ne razumem, se je obrnil in odletel svojo pot. Ko je bil že na poti sem ga še slišala "čiv!"

Potem sem šla pogledat, če so cote že suhe. In okrog vhodnih vrat in mene se je motovilil metulj. prelep črnobel metulj. Ko sem skočila po fotoaparat me je pridno počakal. Poziral. Se smukal okrog mene. Prav nič boječe. Spet, kot bi mi želel nekaj povedati...

 

Ko sem metulja spraševala in ga nagovarjala, me je slišala hišna psička Reni in pridirjala z vso svojo živahnostjo, igrivostjo in spontanostjo in pregnala metulja vendar le na najbližjo orehovo vejo. Da si je zviška ogledoval cirkus, ki ja vedno naredi Reni. In ta njena radoživost me je spravila v še boljšo voljo. Nasmešek na obrazu je prerasel v nasmeh, mestoma tudi glasen smeh.

Potem je bilo treba počasi na pot. S kolesom, mimo neskončnih travnikov, polnih cvetja, mimo nešteto metuljev, ptic, po čudovitem Barju do Ljubljane. Dogovorjena sem bila z mojo drago prijateljico in njeno psičko, mojo varovanko (ali kako se reče tistemu, kateremu si boter). Skupaj sva preživeli čudovite tri ure na gradu. Ona vem, kaj mi je ves čas dopovedovala... "žoga... žoga... vrzi... žoga...". Če seveda odštejem najbolj ljubeč, moker in tudi boleč pozdrav, ki mi ga da samo ona :) Dolgo nisva bili skupaj in obe sva neskončno uživali. Potem sva še z njeno "mami" počvekali, medtem ko je Miša počivala, mi vsake toliko skočila v naročje in ponovila pozdrav.

Pa je bilo treba domov. Spet čez gmajne, čez travnike... Dišeče po senu, po bezgovih cvetovih... Mmmmmmmmmmm... in na sredi poti, na dolgi cesti zagledam gospoda fazana, ki preganja dve fazanki. Malce sem upočasnila in jih kar nekaj časa opazovala... dokler se niso odločili iti s ceste se preganjati na travnik.

Doma še dobro nisem kolesa prislonila, priteče k meni punčka, ki živi v hiši, kjer imam jaz svoje stanovanjce in me povpraša, če si želim videti koziko. Mlado koziko oz. kozlička, ki je včeraj primeketal na svet. Seveda sem šla, vsa prešvicana... komu mar. In kako je sladek, mehak, kako ljubek, droben. In mami koza tako skrbna, ljubeča, tako pozorna... Čudovit prizor.

Potem me je še mala peljala pogledati zajčke, mlade zajčke. Ogromno njih. Okrog 28. Tako krotki, prav nič boječi. Zelo radovedni, nagajivi in takoooooooooo mehki. Sladki mali.

Moj dan je bil popoln. Zahvaljujoč vsem tem živalicam, ki so mi tako ali drugače dale vedeti, da me imajo rade, tako kot imam jaz njih.
Saj so mi včeraj meni ljubi polepšali dan... drage moje punce so mi priredile pravo presenečenje, moj dragi me je peljal na čudovit sprehod... Ampak tele živalice so mi dale najlepše porojstnodnevno darilo. Hvala...