...tako kot mora biti

Zadnjih nekaj dni je bilo precej burnih... Že dolgo nisem doživljala v sebi toliko nemira, toliko nesigurnosti, toliko prestresov. Veliko sem morala razmišljati, da sem postavila stvari na svoje mesto, pa se je kaj zgodilo, spet pometalo vse iz predalov in je bilo treba ponovno zlagati. Zdaj mislim, da vem kje sem in kam grem. Z vso to novo prtljago. Za katero verjamem, da sem jo prav pospravila. V nasprotnem primeru bom prej ali slej dobila ... opozorilo (ali več njih).
V veliko pomoč mi je bil mamin življenjski nasvet, da se vse stvari zgodijo z razlogom, ki pa običajno ni viden v prvih fazah dogajanja. Kasneje pa se prav to izkaže. Ko sem  doživljala izjemno intenzivne čustvene prestrese, sem globoko dihala in se osredotočala na dih in verjela, zaupala, da je tako najbolje zame in za vse.
In res je tako. Počasi se zavesa odgrinja in začenjam videvati celotno situacijo in njene posledice. Seveda še zdaleč ne vseh, a nekatere dobre posledice so že kristalno jasne. Da se bodo še druge izkristalizirale, pa rabim potrpežljivost. Le ta pa ni ravno moja vrlina... Vaja dela mojstra, če... mojster dela vajo :)

...in malo moje fascinacije nad cvetočimi divjimi kostanji