torek, 1. marec 2011

Leto in še malo

Novembra predlani sem spoznala prijetno punco, mojih let, s podobnimi pogledi na svet, skoraj sorodno dušo, s podobnimi težavami. Združil naju je nek forum, na kateremu sva se dogovorili, da greva skupaj na Primorsko, opraviti "neke stvari". Bilo je čudovito. Izjemno vreme, sprehod od Fiese do Pirana je bil... rahlo vetroven, a božanski. Posedanje na skalah ob obali Pirana, nastavljanje za ta letni čas toplim sončnim žarkom - še danes je ta slika jasna, kot bi se zgodilo včeraj. Mnoge skrivnosti, težave, zaupne besede sva si takrat delili, popolni neznanki, ki sva postali prijateljici.
Potem so se najine poti razšle. Kljub temu, da mi je posodila CD-je in sem ob slovesu obljubila, da jih kmalu vrnem, torej se kmalu vidiva, sem to storila šele danes. Enostavno ... ni šlo prej. Ni bil čas. Nikoli... Tudi ona mi ni težila. Parkrat sva se sicer slišali, a nikoli ni prišlo do srečanja.
Danes pa sem dala CD-je v torbico in se odpravila k njej. Na doooolgo obljubljen obisk.
Bilo je, kot bi ne minilo leto in še malo. Najprej sva si povedali, kaj je novega (in bilo je veliko za povedati in za poslušati), potem pa sva začeli, kot takrat, razglabljati o svetu, o življenju, o ljubezni...
Kot bi bili še včeraj skupaj... Vesela sem, da jo imam čast poznati. Táko fejst babo, takó srčno, takó... sebi podobno, takó prijetno. In... se bom potrudila, da do naslednjega obiska ne bo minilo leto in še malo.
In odšla sem totalno fascinirana nad hodnikom v njihovem bloku...

5 komentarjev:

  1. I, lepo! Za duše sorodnice čas ni pomemben, tudi če se vidijo 1x na par let so še vedno isto povezane kot prej. Pa zdi se mi, kot da so take duše sorodnice eni otočki, kjer lahko zadihaš po dolgi plovbi po morju drugačnih energij. To so domači otočki s prijetno sorodno energijo, ki ponujajo varen pristan. In tako v obnovljenem zavedanju, da obstajajo in da so še vedno tam, sorodni kot vedno, se lahko spet brezskrbno vrneš v razburkano morje. Pa take sorodne dušice ponavadi tudi niso vedno skupaj. Ker življenje hoče učit, učiš se pa lahko samo v interakciji z ljudmi z drugačno energijo. Duše sorodnice so pa, kot že omenjeno, varen pristan (enkrat na leto). :)

    OdgovoriIzbriši
  2. Izjemno lepo napisano. In se popolnoma strinjam z napisanim. Si mogoče tudi ti moj "virtualni" otok? :)

    OdgovoriIzbriši
  3. Najprej sem namesto "virtualni" otok prebrala "virtualni" otrok. :) In potem se mi je v glavi pojavil en veeelik vprašaj. In zdaj sem se spomnila, da vprašaje ta teden prav iščemo. Tako da hvala Jožica! :)
    In itak da sem. ;)

    OdgovoriIzbriši
  4. :D brez besed, samo smejem se :D
    In tile vprašaji... sploh ne vem, kako mi bo šlo. Tako "nedefinirano", kar je sicer zelo ok, ampak... te pušča malo v negotovosti... ne???

    OdgovoriIzbriši
  5. Tudi jaz sem si predstavljala da bodo tile vprašaji bolj simpl. :) Ampak vseeno vidim da nam gre dobro od rok, mi je tako zanimivo videt vsako novo fotko tam v skupini, ko so ti vprašaji tako različni, je vsaka fotka sproti presenečenje. :)

    OdgovoriIzbriši

Kaj pa ti misliš...