Vesolje...

Včeraj sem si vzela urico, dve, ki mi pripadata na vsake toliko in šla po plenice in drugo ter malo blodit med policami v trgovinah. Paše. Sploh, če lahko kaj kupim :) Razmišljala sem o tem in onem, kako bomo, kje smo in kam gremo... Misli so švigale sem in tja, gor in dol, kepa v želodcu je rasla.

Na poti domov, s polnim prtljažnikom najnujnejšega, se v obupu nemoči ozrem proti nebu in rečem: "Vesolje, daj pomagaj, poskrbi za nas!"

Zakaj Vesolje? Nekaj dni nazaj mi je prijateljica govorila o skoraj neverjetni izkušnji, kako je imela slabe občutke glede neke res pomembne življenjske stvari in je prosila Vesolje, naj ji pokaže, kaj se skriva. In čez dva tedna ji je bilo vse jasno. Po "naključju" je našla vse odgovore.

Zato Vesolje.

Danes še pred kosilom prejmem klic, naj se jutri zjutraj oglasim v Celje na poslovni sestanek, da opredelimo naše sodelovanje in se malo pogovorimo.

Po kosilu dobim sporočilo še od drugih, očitno zadovoljnih delodajalcev, če imam kaj časa. Imajo delo zame. Kar nekaj dela.

Zvečer, ko sem izkoščičevala polno vedro sliv za marmelado, sem se spomnila na včerajšnjo prošnjo in spreletel me je srh. Takoj zatem pa preplavilo zadovoljstvo. Ja, pripravljena sem.

Naj bo le še v petek moj dragi uspešen na razgovoru, pa bo Vesolje opravilo z odliko. :)

Sposojeno iz spletne strani astronom.si, avtorja P_Nut
(http://users.volja.net/ucmannejc/Vesolje/M45.jpg)

Dan obilja

Potrebovala sem en dan. En dan, ko bi pozabila na vse. En dan, vesel, nasmejan, tak ... poln.

Mislim, da ga je tudi on potreboval. Potreboval dan, ko se bo počutil posebnega, ko bo on vzrok za to, da smo prišli skupaj. Da smo se potrudili. Zanj. Samo zanj.

Zgodilo se je, čeprav ne mara praznovati. Poklicala sem svoje, on je poklical svoje. ...vmes me je s strahom vprašal, zakaj vabim ljudi, če pa nimava... Pa sem rekla, da bova že. Nekaj sva imela, kaj veliko pa tudi nisva potrebovala.

V soboto popoldan sem spekla torto, čokočokoladno, samo zanj. Je zadnjič postokal, da pečem samo sadne. Zvečer so prišle na vrsto še sezamove palčke iz listnatega testa. Samo zanj. In do enih zjutraj sem pekla še piškote. A te za vse nas. Vsi trije jih imamo radi, pa še celo stanovanje tako prijetno diši :)

Čokočokoladna torta

Prvič mi je uspelo skoraj vse pospravit in pripravit že v soboto. V nedeljo dopoldan je Zala in preostanka mase spekla svoje prve piškote. Za atijev rojstni dan.

Njegovi so prišli na kosilo, moji pa potem na kavo in čokočokoladno torto. Polnih trebuhov smo šli še na kratek sprehod do parka, brcat žogo z Zalo. Dragi je ostal doma. In vse pospravil. Zvečer smo se poslovili z objemi, poljubi. Zala je vsem in vsakemu posebej dala poljupčka in pa-pa. ...in zaspala v rekordnem času.

Bil je pravi dan obilja. Obilja smeha, zabave, ljubezni, toplline... obilja tudi na mizi :)

...pozno zvečer se je privil k meni in mi nežno zašepetal: "Hvala ti. Zelo si se potrudila. Čudovito je bilo."

"Dragi moj, tudi meni je bilo čudovito!"

In že čez nekaj minut sva oba trdno spala.

Verjeti ali ne...

Oba sva verjela v najboljši možni razplet. Res verjela. Ker druga možnost bi bila preveč črna. Verjela sva, da bi lahko zapihal nov veter in prinesel boljše čase. Da si oddahneva, da nehamo živeti v tej nori agoniji, kako bomo. Verjela sva v boljši jutri. Verjela sva, da se bo naslednji mesec zbujal zgodaj zjutraj in korakal v službo.

Pravijo, da če iskreno verjameš, če veš, da bo vse ok, če ponotranjiš pozitiven razplet, potem bo.
...zdaj pa ne vem, ali naj sploh še kaj trdno verjamem, ker tako je razočaranje veliko bolj bridko.

Bo že odpihnilo kdaj te usrane oblake!!!!!!

Omnia mea et omnia filia mecum porto

Obljuba dela dolg. Sploh za en tak res domiseln izziv, ki mi je dal misliti. :) Hvala, Miran.

Ena kratka razlaga...
- dve torbi, nahrbtnik, če greva peš, torba, če greva z vozičkom (vedno redkeje). vsebina je bolj ali manj v obeh enaka, variira le število igrač in ostankov hrane :)
- set za previjanje: plenica, bombažna plenica za pogrnit spodaj, vlažilni robčki (ne samo za rit, tudi, in predvsem, za umazane roke/usta)
- dolga majca za vsak slučaj (zdaj, ko bo zunaj bolj mrzlo, mokro, lužasto, se po set za preoblečt kvečjemu povečal
- robčki za nos, moj in njen
- vrečka za v trgovino, a če se le da, zbašem vse v nahrbtik (v vozičku itak ni problem, ker nabašem v košaro pod vozičkom)
- bombažna krpica za brisat (ne rabim kupovat vedno novih in novih, samo operem pa je :) )
- trak za lase, če piha in klobuček, če kaj sonce nabija
- krema za na sonce, še iz časov tistega vročega poletja :)
- knjigica za zamotit (tale je še moja)
- drobnarije in stranskih žepkov nahrbtnika, kamor pospravim vse, kar je treba na hitro spravit. To so: razni kamenčki, ki jih Zala pobira naokoli, brca, meče in jih potem spravim, če bomo kdaj kje na kakem terenu brez kamnov in bo potrebovala motivacijo za hojo; plastična žlica za kak jogurt pojest na terenu; plastična figurica čebelice, ki sva jo včeraj našli na igrišču in jo prijazno posvojili; zapestnica, ki si jo je nadela, a jo je med sprehodom začela motit; ostanki žemljice (bogve od kdaj), papirčki od slamice za sok (tud ne vem...)... tile žepki so vedno najbolj zanimivi oz. njihova vsebina. Polni presenečenj :)
- svinčnik za vsak slučaj
- grickalice, ko je huda sila (tokrat grisini)
- njena "flaša" za pit
- obvezno in nujno vedno zraven ŽOGA, njena najljubša stvar. A žal nimava vedno prostora za tavelko žogo.
Še nekaj malega, kar je mojega:
- telefon
- denarnica
- ključi, ki pa jih ni na fotografiji, ker so v vratih
...vodo pa velikokrat pozabim vzet...

No, razlika je več kot očitna glede na dve leti in pol nazaj. In zadnjič sem šla na kavo, sama s kolegicami, z malo torbico, notri pa samo telefon, denarnica in sončna očala. Še robčkov nisem mela. In, ja, to je to, kar potrebujem. :)
Vse beležkice so ostale doma, v kolendar niti ne gledam več, ker ... nimam kaj dosti gledat. Posledično mi je letos ušlo nemalo rojstnih dni prijateljev, prijateljic, sorodnikov... Se zgodi. Drugo leto jih bom raje prepisala na stenski koledar. Moja peresnica, polno opremljena je doma, razpakirana že lep čas. Se vidi, da so moji/najini izleti bolj kratni in ne potrebujem vsega živega s sabo.

...ja, tudi po vsebini torbice vidiš, kako se spreminja življenje, proiritete... Bom spremljala tudi v bodoče.