Vsak dan znova preletim seznam stvari, za katere sem hvaležna. In res sem. Vsak dan dodam kaj novega. A kljub temu ... najčudovitejši nasmeh moje male, sladki mali poganjki na vrtu, topel objem moje mame, novi in novi cvetovi balkonskih rož in poganjki zelišč na balkonu, poslikana Zalina sobica... vse to ne more plačati položnic in napolniti hladilnika.
Obupujem. Bi že obupala, če bi zvečer ne zrla v spokojno otroško lice in z nasmeškom na ustih tudi jaz zaspala. Če me ne bi dan za dnem zbudil navihan nasmešek izpod dudice. Če me ne bi dan za dnem ljubeče grizljala za nos. Verjetno bi brez nje ne bila tako v skrbeh za prihodnost in bi nekako gurala iz dneva v dan, ne meneč se za to, da je megla, da ne vidim jutri. A brez nje bi bil danes tako suhoparen, tako ... brezvezen in brez smisla... samo da preživim še danes, sem včasih govorila sama sebi. A z njo je še tako težek dan lepši. Nič lažji, a veliko lepši.
Vsak dan znova se vprašam, ali je res vse to, s čim sem navlekla nase tole situacijo, za katere "grehe" plačujem. Ali bi bilo kaj drugače, če bi takrat vztrajala in začela popolnoma novo poglavje? Bi bilo bolje? Bilo bi drugače, to vem. A seznam mojih "sreč" je kar dolg in ne vem, če bi jih bila pripravljena menjati za nekaj drugega. Samo ta ena stvar, ta en problem, ki rodi vsak dan nove, ta en in edini, ta naj se reši. Tako zelo si želim,da se reši. Tako zelo vse sem že naredila, da bi se rešil ... bi se že moral, vsaj malo, pa ... so ljudje pozabljivi, sita vrana lačni pač ne verjame oz. ji ni mar.
Bom zdržala? Bova zdržala? Pa bo res bolje? Ali je sploh lahko bolje ali smo tako daleč, da bo bolje že, če ne bo vsak dan slabše? Spet odgovore pozna samo Čas.
