Jagodni tiramisu

Nekaj tednov nazaj smo "tamladi" peljali našo mami na njen prvi koncert. Na Vokalno ekstazo v Celje. Večer se je začel popolno. Nadaljeval prav tako. Po koncertu smo srečali žlahtnike in smo skupaj šli nekaj malega pojest. Midve z mojo "štruco v pečici" sva bili že pošteno lačni in pripravljeni na nekaj toplega, kljub pozni uri.
Picikato se je ponovno izkazal. In ko smo bili prepričani, da smo do vrha polni, smo naročili še sladice.
...moja jabolčna pita ni bila slaba... tudi vanilijev sladoled z vročimi gozdnimi sadeži ne. Sploh ne. Zmagal je jagodni tiramisu, ki se je važil pod bratovo žlico. Odličen. Svež. Ne presladek. Skratka slasten.
...in odkar smo zapustili picerijo tistega sobotnega večera oz. že noči, sanjamo o jagodnem tiramisuju. kako bova šla ponj, kako naj se nekdo pa le zapelje ponj... saj je vreden!

In je prišla nedelja, za razliko od "tiste" sobote, topla in sončna. Dopoldan kot običajno dolgočasen. Pa je spet padla ideja o tiramisuju. Da bi skločila z bratom v avto in se odpeljala ponj.  Ali pa... da bi ga naredila? Jaaaaa!
Torej... najprej povprašat po receptu vsevednega googla, najti tak recept, ki nam je najbolj ustrezal in se najbolj približal izvirniku, na katerega spomin je še vedno dražil brbončice... Z malce kombinacije več receptov sva s seznamom šla v trgovino. Po jagode (sveže, ravno v akciji, presenetljivo sladke glede na "plastičen" izgled in velikost), mascarpone ter gosti jagodni sok. In se lotila dela...

- Najprej 34 bebe keksov namočimo v jagodni sok (midva sva jih položila v pekač in polila čez sok, da so ga keksi lahko nekaj časa pili in na koncu bili fino napojeni :) )

-1 kg jagod (malo jih damo na stran za okras), 60 g sladkorja v prahu (midva sva dala manj, ker so že jagode same sladke), 6 zdrobljenih bebe keksov...
...zmešamo skupaj s paličnim mešalnikom v zmes...tako ravno prav kompaktno. Če je preveč sočno, dodamo še kak bebe keks.

- Zmešamo 500 g mascarponeja, 200 ml jogurta, 250 ml stepene sladke smetane in 100 g sladkorja v prahu (še enkrat, lahko manj, ne bo nič manj slajše)

-Tako imamo pripravljene vse sestavine in se lotimo dela. Lahko enostavno zložimo sestavine plastovito v pekač, pazimo da je na vrhu smetana, ker potem pride dekoracija bolj do izraza)
Midva sva jih zložila v kozarce, take in drugačne. najprej malo jagodne mase, potem namočene kekse, smetano, jagodno maso in čez spet smetano ter nanjo okras. Priznam, bila z delom zelo zadovoljna, že ko sva jih zlagala v hladilnik :)

Natančno delo mojstra za plasti  :)  Jaz sem mela čez dekoracijo.

Pa smo se nakosilali...povabili še sestrico z nečakoma, dali kavo na mizo... in prinesli sladice... tako čudovite kot slastne...

Jedli smo jih še zvečer, pa še v ponedeljek. Ker sva bila seveda pametna in delala iz dveh mas. Dovolj je ena. ...čeprav...tudi iz dveh mas smo vse pojedli in še postrgali :)

Spremembe

Teh nekaj mesecev sem priča tolikim spremembam... predvsem lastnim. Verjetno se zaradi teh spreminja tudi okolica, vsaj tista, ki mi je pomembna.
Iz nesamozavestne deklice, ki ni zaupala v lasten potencial se je razcvetela ženska. Pokončna, nasmejana, prepričana v to, da mi bo uspelo. Karkoli, kakorkoli, a zavedajoč se tudi padcev in stranpoti. Zdaj vem, da bo.  Da bom.
Sramežljivka, skrivajoč obline, sem z vsakim dnem bolj ponosna na spreminjajoče se telo, na svoj precej povečan zgornji in srednji del. Tudi moja polna lička so mi všeč :) , najlepši pa je tako ali tako buši, ki nosi največje bogastvo.
Spoznala sem, da je malo tistih dragocenih posameznikov, katerih mnenje šteje, kateri so mi pomembni, za katere sem pripravljena storiti marsikaj in vem, da tudi oni zame. In počutim se neskončno srečno, da so.
S tem sem nekako spontano prenehala ugajati nekim "nepomembnežem", za katere sem se pred časom tako zelo trudila. Teh je bilo ogromno. Skoraj vsak, tudi trgovka za pultom. Tako hitela sem biti prijazna, sladka, nič ni bil problem... saj me vendar morajo imeti vsi radi. ...pa ne, da nisem več prijazna. Samo, če rečem 10 dek, je to 10 dek. In ne 15, pa je pol to kr ok, ker pač nočem bit "taka".

Lahko bi rekla, da sem se sprostila in začela ŽIVETI. Biti tukaj in zdaj, kar je tudi nekako bila moja želja, vidna že v samem naslovu bloga. Sem. In si ne govorim več... "vidiš tako pa tako bi morala, tako bi bilo boljše, dobro bi bilo če bi..." ampak sem tako in taka kot sem. Če vstanem ob 10h, je ok. Se ne grizem več, da bi morala vstati prej.
Zadovoljna sem s tem, kar imam. Ne iščem več nekaj novega, neke nove filozofije, nekih novih obrazov, nove sreče, novih potrditev... (mogoče tudi zato nekajmesečni molk na tukaj-zdaj). Imam ogromno. Več, veliko več kot marsikdo. Predvsem pa imam dovolj. Vsega. Ne samo materialnega.
In vse to se zelo zrcali v moji okolici. Sproščenost, odprtost, smeh, ljubezen... vse je tako spontano, tako normalno. Tako prijetno.

...mogoče pa sem si končno dovolila biti ...SREČNA.

Čudovita vrtnica iz maminega vrta. Take zrastejo samo z veliiiiko ljubezni :)

Metuljčki so vzleteli

Tako zelo zelo sem čakala ta dan. In...
...10.11. je bil ta dan, ko sem vedela, da je to to. Da niso to ne vetrovi, ne čudni premiki črevesja. Ampak da čutim svoje dete. Niso to nevemkake brce, ki me verjetno še čakajo. So le nežni premiki tam spodaj, tam notri. Metuljčki. Zelo nenavadno. Zelo osrečujoče. Tisti večer sem gledala nek res žalosten film, a na obrazu mi je dobesedno sijal nasmešek, obe roki pa sta božali rastoč trebušček.
Danes sva že od šestih zjutraj budna, ateka pa sva pustila spati (saj se je bogi revež vsaj parkrat ponoči zbudil, ko sem se valjala po postelji iz leve na desno, prestavljala kačo, šla na WC...). Kar nisem mogla spati, čutila sem premike v bušiju... mislim, da sem ga malo stisnila, ko sem spala na boku, malce bolj proti trebuhu. Pa se je mali odločil, da se ne bo pustil in me je zbudil :) Pa še lačna sva bila.
Skratka... velika sreča je bila, ko sem končno dobila "trebušček", da imam kaj za božati. Še večja je zdaj, ko ga čutim. Ko vem, da je tam, na varnem. In verjamem, da bo sreča prestopila bregove, ko ga bomo spoznali. In tudi ta dan komaj čakam.

Buši ni moj, mi je pa fotka zelo všeč. (http://www.the-elbowroom.com/wp-content/uploads/clinic-pregnancy.jpg)