Božični piškoti

Dom mora na dan pred božičem dišat po piškotih. Pri nas je vedno že dopoldan zadišalo iz kuhinje po cimetu... mmmmm... in potem topli piškotki...

Letos smo prvič v družinski trojini praznovali božič. Božič, ki sem ga 33 let praznovala prav tako v družinskem krogu, a s starši, sestro in njenimi ter bratom. Zdaj smo bili "sami" in sem se trudila ohraniti božič družinski, dišeč, topel in vesel. Dopoldan sem začela s piškoti, a z 8 mesečnico se je peka zavlekla v popoldan. Moj dragi je postavil smrečico, okrasili sva jo skupaj z mojo malo miško. Čudovita je. No, čudovita je bila, ker smo jo danes "posekali" :) jaslice so počakale na jutrišnji dan, ker mi je zmanjkalo časa in energije. A vseeno smo se zbudili na božično jutro, pod smrečico so bila skromna darilca... in v mislih sem imela ...uspelo je! Naš prvi božič je uspel.

Od vsega sem pa daleč najbolj ponosna na božične piškote. Želela sem speči bolj zdravo varianto piškotov, da bo lahko kakega prigriznila (oz. pocmokala in nadrobila) tudi Mala. Pa sem priredila mamin recept, naredila dve varianti, ker zjutraj nisem imela vsega, kar sem želela pri roki...
500 g pirine moke (pol bele pirine in pol polnozrnate)
250 g kokosove maščobe (masla)
200 g polnovrednega sladkorja (agavinega sirupa) ...no, jaz sem dala obojega malo manj.
2 jajca
malo sojine smetane ali jogurta
ščepec soli (himalajske)
vanilin sladkor (tisti od Alnature z burbonsko vanilijo, ki tako božansko diši)
pecilni prašek

Dan poprej sem našla šopek božičnih modelčkov za piškote pri najboljšem sosedu za smešno nizko ceno in ... to je prvi pekač :)

Božični piškoti

Delovno okolje :)

Potem sem pekla in pekla, en pekač not, drugega nalagala, je bil prvi pečen, drugega v pečico, prvega naložit... in tako naprej... dokler niso bili pečeni vsi piškoti iz 1 kg moke. Fotografirat ni bilo več časa. Dišalo je kot mora, jaz sem imela nasmešek do ušes. Sploh, ko sem poskusila prvega, drugega... Njami... Res odlični. Ker jih moja mami ni imela čas pečt v njihovem novem domu, je dobila paket mojih. Ona jih je uspela celo obesit na smrečico. Meni tega ni uspelo. Pojedli so jih pri mami, tiste na smrečici so zmazale mucice, doma pa jih tudi ni več. Smo pojedli. Vse. In bili so res odlični, čeprav zdravi.

In tudi božič je bil odličen. Lep. Miren in družinski. In vsako leto bo bolj družinsko, a tudi bolj pestro... 

Na predbožični večer, ko dete že mirnospi :)

Radodarno 2012

Vsekakor najbolj pestro leto v mojem življenju. Veliko sprememb, veliko obratov, veliko tega in onega, dobrega in slabega, dežja in sonca. Zaradi vsega tega tudi najbolj poučno leto. Res mi je dalo ogromno, to leto 2012. Vzelo skoraj nič, tako ... dolgoročno gledano. Vzelo z razlogom, da ugotovim, da lahko tudi brez.

V letu 2012 sem postala mama. Rodila sem bitjece, ki mi pomeni veliko in še več, bitjece, ki ga imam rada tako, da me zaboli srce, ko jo gledam, stisnem k sebi, ko ji zvečer dam poljubčka... Ja, to je najlepša stvar, ki se mi je zgodila ne samo v letu 2012, ampak v življenju.

Doma smo. Končno. Nekje, kjer bomo ostali. Ostali vsaj nekaj časa, ali pa sploh ne bomo več nikamor šli. Dober občutek. Dober tudi, ko plačujem položnice, brišem po tleh, zlagam ali likam kupe opranega perila... Lepo je imeti dom.

Zdravje... če imamo zdravje, imamo vse. Tako klišejsko, tako zlajnano, a tako resnično. Ko je mala zbolela in sva preživeli nekaj časa v bolnišnici, se nam je vsem ustavil čas. Nič drugega ni bilo pomembno, le to, da mala ozdravi.

Denar. ...v 2012 je prišla tudi finančna nesigurnost, tista starševska skrb za prihodnost... Zdaj imamo denarja bistveno manj, kot sva ga prej imela. A sva se naučila, s kako malo denarja lahko imamo vse, kar potrebujemo. Zelo enostavno, a učinkovito. Naučila sva se, kako zelo malo potrebujemo. Da smo srečni, pa sploh ne potrebujemo tistega, kar se kupi. In ko je res res kriza, se vedno nekaj najde. Pride priložnost, telefonski klic, pride obisk... Pride. Vedno.

...srečna sem. Srečni smo. S tem, kar imamo. In imamo veliko. Ogromno. V bistvu nam nič ne manjka. ...no, saj ne bi imela nič proti, če bi moj dragi našel službo/delo, če bi vedela, da bom tudi jaz imela delo, ko bo konec porodniške, a tudi tako bomo nekako. Verjamem, da če bomo ostali pozitivno naravnani, se bodo stvari tako ali drugače uredile. Kot so se do sedaj. Včasih se je pač treba prepustiti toku dogodkov in ne slepo in stroko slediti pričakovanjem. Ker velikokrat ima življenje za nas pripravljeno presenečenja. Prijetna presenečenja, boljša, kot smo si kdajkoli upali sanjati.

In vsa ta pozitiva se odraža v najiem otroku. Mala je nasmejana, navihana, pogumna, crkljiva, skoraj nič ne joka, res je zlat otrok. Otrok je ogledalo okolice. In če sva in bova ostala pozitivna, bo tudi otrok nasmejan in se bo optimalno razvijal.

Želje za 2013...
...da bi se nekega dne v tem letu spet začelo novo življenje...

In tudi tebi, dragi bralec/bralka, želimo zdravo, srečno, predvsem pa mirno 2013