Tako zelo zelo sem čakala ta dan. In...
...10.11. je bil ta dan, ko sem vedela, da je to to. Da niso to ne vetrovi, ne čudni premiki črevesja. Ampak da čutim svoje dete. Niso to nevemkake brce, ki me verjetno še čakajo. So le nežni premiki tam spodaj, tam notri. Metuljčki. Zelo nenavadno. Zelo osrečujoče. Tisti večer sem gledala nek res žalosten film, a na obrazu mi je dobesedno sijal nasmešek, obe roki pa sta božali rastoč trebušček.
Danes sva že od šestih zjutraj budna, ateka pa sva pustila spati (saj se je bogi revež vsaj parkrat ponoči zbudil, ko sem se valjala po postelji iz leve na desno, prestavljala kačo, šla na WC...). Kar nisem mogla spati, čutila sem premike v bušiju... mislim, da sem ga malo stisnila, ko sem spala na boku, malce bolj proti trebuhu. Pa se je mali odločil, da se ne bo pustil in me je zbudil :) Pa še lačna sva bila.
Skratka... velika sreča je bila, ko sem končno dobila "trebušček", da imam kaj za božati. Še večja je zdaj, ko ga čutim. Ko vem, da je tam, na varnem. In verjamem, da bo sreča prestopila bregove, ko ga bomo spoznali. In tudi ta dan komaj čakam.
Buši ni moj, mi je pa fotka zelo všeč. (http://www.the-elbowroom.com/wp-content/uploads/clinic-pregnancy.jpg)
Namen, da se zgodaj spravim iz postelje in spravim zgodaj v knjižnico (ki jo tudi zelo zgodaj odprejo in le malce kasneje, že vedno zgodaj, tudi zaprejo) je splaval po vodi. Po dežju. Zavita pod toplo odejo sem poslušala dežne kaplje, napol v snu spremljala korake dragega, zamrmrala tihi "ja, malo", ko me je vprašal, če bom kavo, nato zvoki kafe-mašine, spet dragi... kot običajno me, ko se kava kuha, pride dokončno predramiti oz. buditi. In že prvi še ne čisto budni trenutek sem se odločila, da bo knjižnica in preostala literatura, ki jo potrebujem, počakala do jutri. Kot tudi tisti kup fotokopij in knjig pri fotokopircu.
Najprej sva (jaz in moj trebuh) počakala še na jutranjo ploho poljubčkov, s katero se je tako zelo prijetno predramiti v nov dan, potem pa sem se odmajala počasi, zelo počasi v dnevno, se zazrla skozi okno in vedela, da sem se prav odločila. Danes bom ostala doma. In kako zelo srečna sem, da lahko to rečem, oddelam svoje v toplem zavetju doma. Takoooo zelo srečna, da mi ni treba obuti sicer novih škorenjcev in zapluti v pregloboke luže. Takoooooo zeloooooo srečna, da mi ni treba priti v službo vsa mokra in premražena, na začetku delovnega dne. In takooooo zeloooooo sreeeeeečnaaaaa sem zvlekla nase nad pižamo še pulover, si skuhala čaj, narezala jutranje jabolko, poljubila dragega v slovo, odgrnila zaveze in opazovala jutranji dež.
Obožujem take dneve, mračne, deževne... Sploh, če so jesenski, ko je spomin na sonce še svež. Tako zelo prijetno je prižgati luč, čeprav je dan, ko njena svetloba napolni prostor s toploto domačnosti.
Zleknila sem se na raztegnjen kavč (ki ga nisva posrpavila še od vikenda in ga zelo verjetno še dolgo ne bova :) ), prižgala še bralno lučko in predelala nekaj člankov, naredila nekaj izpiskov, šla vmes za računalnik in še tam podelala svoje obveznosti.
In prav take dni obožujem zato, ker so to dnevi za risanje. Za sproščanje, ko čopič zaživi svoje življenje in zapleše ples z barvami, po papirju. Že kar nekaj časa je minilo, kar sem se dokaj resno lotila kake samosvoje mandale. Ob prijetni glasbi z indijskim pridihom, ob vonju dišeče palčke, s pogledom skozi ogromno okno na dež.
In nastalo je tole:
Mandala jeseni
Ko sem jo še barvala, je prišel domov dragi. Kot vzorna gospodinja sem mu skuhala večerjo :)
in spekla posladek (hvala Pečjaku za njegove dobrote). Eden od vanilijevih žepkov ni bil preveč zadovoljen z vročino v pečici in je takole jezen prišel iz pečice.
Jezen vanilijev žepek
On pa, kot vzoren "mož" je poskrbel za moje dušno zdravje. Danes je bil na sporedu glasbeni večer. Večer, ko me dragi spoznava z glasbo, dobrimi komadi, ko mi skozi glasbo sporoča svoja čustva, ko se mi skozi glasbo odpre in preda. In tako odprtega ga imam tako zelo rada. ...kot bi za hip zasijal tisti biser, za katerega vem, da je nekje notri, skrit in varovan...
In brez tega obema ljubega komada seveda tudi danes ni šlo. Čudovita pesem. Ena boljših. Čeprav mi ne Demolišni ne Helena drugače sploh ne sedeta. Tole je pa perfektno. In prav primerno današnjemu dnevu.
Obožujem take dneve, kot je današnji. Čeprav je dež.
...kam hitiš?
Ujeli bi te radi,
ko z vetrom rajaš in vrtiš,
kot zlato se kolo.
Lepo škrlatno je drevo,
ko hladen veter veje.
V vseh barvah zažari jesen,
a sivo je nebo.
Danes je bilo nebo modro. In jesenska mavrica naravnost čudovita. Žametne hlače, debel pulover, fotoaparat in sem šla na en trebuhast dopoldanski sprehod.
Toplo sonce in hladen veter, ki je podil zlate in škrlatne liste naokoli, sta mi iz škatlice spominov na čas obiskovanja vrtca prebudila pesmico. S prav tako čudovito melodijo. Ta pesmica tako čudovito naslika barve in občutja jeseni... Obožujem tetko jesen in njene barve, vonje... in presenečenj polne daljne spomine.
Bil je en tistih toplih jesenskih večerov, že ovitih v temo. Zahotelo se mi je mangovega soka, dragemu pa poli salame. Že odkar sva se preselila, sva ugibala, koliko imava peš do Leclerca, pa sva se odločila ugotoviti. Tistega toplega jesenskega večera.
Obožujem sprehode, tako solo kot v dvoje. V dvoje so običajno bolj pestri, na dan pridejo mnoge teme, mnoge misli, želje... Tako sva na poti nazaj nekako prišla na temo imen za otroka.
Prve solze smeha so sledile idejam o imenih povezanih s hrano. Jošt je po zaslugi Ljubljanskih mlekarn že na meji. Poli je sicer lepo ime, a je povezava s salamo več kot očitna. Sledili so: Čuft, Sarma, Jota... zanimivo, da če pomisliš na te izraze kot imena, kar grejo v uho :)
Potem sva nekako prešla na fuzbal, ker odkar sva se preselila skupaj, pač gledam tudi fuzbal in sem se o njem veliko novega naučila. Dragi je pač en tistih, ki pozna večino igralcev, večino klubov, kaj se dogaja v vseh višjih državnih ligah, kot tudi v ligi prvakov in ligi UEFA. Skratka, fuzbal imena, da bi mu nekako s tem položili fuzbal že v zibel :) Pa smo šlo preko najbolj očitnih: Zlatko, Džoni, če bi bil Amir ali Samir ali Zlatan, ga moj oče ne bi priznal za svojega vnuka :) ... in slovenili Diego, pa Zinedin, Lionel, Iker...
Izbiro imen sva zaključila s huronskim smehom. Ker originalnost šteje, povezava z fuzbalom pa mora biti več kot očitna, bo prvi sin Ofsajd (v rojstnem listu in dokumentih Prehitek), drugorojena bo hči z imenom Štanga (v dokumentih Vratnica), tretji bo pa spet sine in bo Avt. Če bo otrok več, imava še veliko rezerv za imena. Tako naju tudi sosedi ne bojo prijavili na socialno, ko bova z malce povišanim glasom komandirala otroke. Bojo pač mislili, da je spet fuzbal :)
sposojeno na: http://www.vizura-vitez.si
Spila sem kozarec soka, dragi je pojedel sendvič s poli, otroka bova pa poimenovala, ko ga bova spoznala.
Ste že imeli kdaj občutek, da vam bo srce razgnalo od same sreče in radosti?
Mene danes prevevajo takšni občutki. Neizmerna sreča. Vse klapa, vse štima, in še nove in nove stvari, ki mi lepšajo ne samo dan, teden, ampak celo življenje.
Dete je zdravo, precej živahno in nagajivo že v trebuhu, pri svojih 3 mesecih in 6-ih cm.
Služba je užitek, izziv, z delovnimi presenečenji, začenši tako mimogrede na eni kavi...
Dom in tu in tam in tam je poln ljubezni. Dragi je najdražji in najboljši. Mami je itak d'best. Njegova tud ni švoh.
Gnezdece toplo, urejeno, udobno in ugodno.
Tistih nekaj prijateljev je tapravih.
In danes na moji majčki piše: "Life is good." Pa še res je.
Včerajšnji kar dolg pogovor oz. bolj čvek o tem in onem s prijateljem/kolegom/sodelavcem mi je dal za misliti o več stvareh. Ena od teh je bila "kritika".
...kako nekdo sprejme kritiko, nam lahko veliko pove o človeku samem. Seveda govorimo o kritiki, ki je na mestu, upravičena in ne gre za prazno kritiziranje in sproščanje lastne napetosti nad drugim. Skratka... če je kritika dobrodošla, če jo oseba sprejme z odprtimi rokami, se pogovori in predebatira situacijo, potem mislim, da je le ta pripravljena rasti, se razvijati, nadgrajevati svoje znanje, vedenje... To je oseba, s katero je sodelovanje sploh mogoče. Mislim da s kritiko, izraženo na pravi način, lahko napredujemo. Vsi.
Če pa oseba kritike ne sprejema in sledijo dnevi, tedni, meseci ali celo leta užaljenosti, zamer, neumnih izgovorov in upravičevanja zakaj tako, vse to običajno spremlja trdno mnenje o lastnem "vedno prav". Taki ljudje mislim da so obstali nekje na poti svojega razvoja, zadovoljni s tem kar imajo, s tem kar so, čeprav globoko v sebi vedo, da bi se dalo postoriti še marsikaj. S tem, z nesprejemanjem kritike sami semi onemogočijo razvoj. Onemogočijo komunikacijo, zdravo komunikacijo med sodelavci, družino, znanci...
Prepričana sem, da se učimo celo življenje, se razvijamo, se spreminjamo, pot navzgor nam pa seveda kažejo napake, ki jih opazimo sami, po večini pa nas na njih opozorijo drugi. In le te so nek smerokaz nazaj na "pravo pot".
...pa s tem ne pravim, da se moramo ukloniti vsaki kritiki, ustreči vsakomur, spremeniti sebe in svoja dejanja tako, kot pravijo drugi. Kritika naj bo povod za čimbolj objektiven razmislek o tem, kaj delamo, kako to delamo in ali res lahko to naredimo še bolje.
Kritiziranje, torej podajanje kritike "pravim" osebam na pravi način pa je že druga zgodba...
Vsak, tudi jaz potrebujem kdaj kako dozo spodbude. Sploh v časih, ko se srce smeji, ko je na nebu sonce, brez oblačka, ko srce poje in ko se oko zarosi le od sreče in radosti.
Pohvala mojih besed in sestavkov, ki obudijo kak skrit kotiček nekje globoko globoko... mi je segla do srca. In me spodbudila k novim zapisom. Hvala, draga prijateljica. In verjetno me nisi "našla" po naključju, ampak z nekim namenom, ki je poznan le tebi.
...jaz pa voham jesen in prvič v življenju se veselim jeseni in s tem tudi prihajajoče zime. Z jesenjo bojo prišle tople, meni tako ljube barve in nešteti barvni odtenki od zelene, rumene, rdeče, oranžne, pa do rjave. In vonj, vonj listja, ki trohni... Pa kostanji, gobe, sprehodi po čarobnih gozdovih...
Ko bo jesen mimo, pride zima, meni vedno tako grozeča, temna in strašna, zavita v meglo, polna samote. Letošnje zime pa se veselim. Dolgih večerov v novem toplem gnezdecu, ob dobri knjigi, ali filmu, ali s čopičem v roki, v družbi mojega najdražjega in majhnega bitjeca pod srcem. Zaradi te pikice, ki zdaj ni več samo pikica, je moje življenje dobilo smisel, dobila sem neverjetno voljo do vsega, energijo, s katero bi lahko gore premikala, rahel nasmeh se je vrezal v moja usta in je ostal tam :) Verjamem, ne, vem, da bo letošnja zima drugačna. Od odslej vse naslednje.
Pomlad bo napolnila naš dom z otroškim smehom, jokom, z novim življenjem. In midva bova še bolj srečna kot sva zdaj, ko občudujema slikice našega deteta in božava trebušček :)
Pride trenutek, dogodek, preblisk v življenju, ko se vse premakne ravno toliko, da se končno stvari postavijo na svoje mesto.
Počutim se, kot bi že 33 let igrala igro potez, premikala kocke različnih oblik levo, desno, gor dol, poslušala tudi druge dimenzije, barve... In zdaj sem igrico končno obrnila. Vse kocke so našle svojo mesto, kateremu ustrezajo tako po barvi, obliki, dimenziji, vse... Vse je ok. Vse je dobilo svoj smisel.
Jaz sem dobila smisel. Vsak moj korak in vsaka moja misel. Vsaka beseda in vsak nasmeh.
S smislom so se izgubile še zadnje sence strahu in tesnobe, ki so še čakale na preži v zaprašenih kotih. S smislom sem našla mir.
Teden smo preživeli v kampu na sami konici istrskega kljuna, v čudovitem okolju, v bližini Kamenjaka. Posebnost kampa in okolice... živali. Takšne in drugačne, polno njih. Sploh takšnih in drugačnih psov, ki so imeli svoj del plaže. Ne vem, če sem že v kakem kampu videla toliko psov. In tudi zaradi količine psov preseneča prisotnost ostalih živalic v kampu.
Galebi na morju niso nič posebnega. A tile "naši" so bili, kar govorijo fotografije same :) In bili so prav neboječi, domači, čeprav si se mu približal na kak meter dva je arogantno obrnil glavo in rit in le odkorakal drugam. Kaj, da bi zletel...
Pozer
Izjemno žejen galeb na nedeljsko jutro
...in še galebov mladič. Mlad pozer.
Tudi galebi niso nič posebnega. A posebna je tale fotografija detajla premanturske cerkvice.
V kampu smo že prvi dan videli Frančeka (tako smo ga mi poimenovali), skritega pod hiškami. In videvali smo ga vsak naslednji dan, najpogosteje zjutraj, ko je priskakljal mimo hišk in iskal svežo travo. Moj trud, da ga končno ujamem v objektiv je bil poplačan šele 5-i dan z zadovoljivo fotko :)
Franček se pase
Nedaleč od naše prikolice je domovala družina mucic. Sladke, igrive, ravno prav previdne in crkljive.
Na plaži pa so nastajale malo drugačne živalice. Mami je risala rožice, da so imele moje "žuže" kaj za jesti. No, nekaj žuž je nastalo tudi izpod maminega čopiča. Vodene barvice so izjemna zabava za staro in mlado na plaži.
Žuže in rožice
Za konec pa še prebivalec Kamenjaka... teropod. Hodili smo celo po njegovih stopinjah, ki jih je pustil na Kamenjaku pred najmanj 65 milijoni let.
...to seveda niso vse živalice, ki smo jih videli, a obisk akvarija in kmetije sodita v drugo zgodbo.
Pa sem, končno, prešla pri risanju onkraj. Iz narisati v risati. Risati zato da rišem, da uživam v vsakem detajlu, v vsaki niansi, v vsaki pikici in črtici. In uživala sem. Celo soboto in nedeljsko dopoldne.
Zdaj ponosna visi na steni, sveti name in me čuva. ...in jaz, ponosna nase, svetim, ker mi je uspelo. Uspelo mi je samo risati, neobremenjena s končnim izdelkom, prepuščena trenutnemu navdihu, uspelo spihati prah iz že dolgo nazaj kupljenih platen in uporabiti sveže kupljene akrilne barve. Uspelo mi je postaviti delo na stran, ker sem zares potrebovala oddih. Iz službenega narisati čimveč, čimhitreje in tembolje, sem se prepustila domišljiji, barvam in preprosto samo risala. Ker takrat samo sem. ... Rišem, torej sem.
Res je vse tako kot mora biti. Vse se zgodi takrat kot se mora, s svojimi vzroki, razlogi, mi pa moramo biti toliko pozorni, da se učimo iz tega. Če ne, se lekcije ponavljajo...
Dan je bil (po)poln. Moje mandalke so super.
Nauk tega dne: pogovor reši marsikateri nesporazum, zamero.
Delam. Doma. Končujem z risanjem enega od projektov. Končno sem ujela ritem in mi gre. Ob risanju se ali prepuščam glasbi, ko pa se um začne tavati pa poslušam TTC predavanja. Zanimivo. Ob risanju sem preposlušala antično mitologijo. Združimo prijetno s koristnim :) oz. bolj koristno s koristnim.
Ker sem bolj ali manj sama, mi pridejo tu pa tam pomagat mali pomagači... da mi ni dolgčas in da me spodbujajo. Vsakršna pomoč je dobrodošla.
Brez srbečih oteklin mi ga je uspelo pospremiti nazaj v naravo.
Tale je v bistvu prišla vedrit, ko je zunaj divjala nevihta.
Ko pa rabim malo oddiha, ne rabim iti daleč. Kaj kmalu me poti popeljejo v zeleni svet miru, tišine in čudežev narave...
Na barju so komarji. Veliko komarjev... tudi takih, ki pozirajo :)
Je kaj narobe z mano, če me hude besede, žaljenja in dramatični izpadi neke osebe niso niti malo prizadele?
Je kaj narobe z mano, da me drugega mnenje ne upogne in razlomi?
Je kaj narobe z mano, da sem končno postavila temelje, ki so dovolj trdni, da stojim na njih in ponosno in zadovoljno zrem v svet? Da vem kaj sem, kdo sem tukaj zdaj, na tem mestu?
Je kaj narobe z mano, če verjamem v dobro v ljudeh?
Je res narobe, če sem naivna da to mislim? Da verjamem, da vsak dela najbolje kar je v njegovih močeh?
Sem res hinavska, če hočem ljudem dobro, tudi tistim, ki me "zmerjajo"? Če nisem "straight forward" in ne povem v obraz stvari, ki mi ležijo na oster način, ampak se trudim te stvari povedati tako, da bi naredila čimmanj škode tistemu, kateremu besede grejo in se trudim, da bi se le ta kaj naučil in videl situacijo še iz katerega drugega kota?
Ali to pomeni, da ...
... trenutno razmišljam o vsem tem, o dogodkih ta teden in bližnji preteklosti. Gre mi na jok ob vsej tej drugačnosti. Zaradi nje se mi zdi, da zgubljam ljudi okrog sebe, za katere sem mislila, da so bi blizu. Da so moji prijatelji. Zaradi tega, ker sem hotela le dobro, sem "izgubila" pred meseci eno prijateljico, (pa vem da je bolje tako, ker ima sama težave, ki jim ni kos), zdaj se od mene oddaljuje še druga prijateljica. Ravno zaradi tega. Ker hočem dobro. Drugače tudi ne znam... in je to razumljeno drugače. kljub temu, da verjamem v svoj prav, da vem, da ne delam nič narobe, nočem ostati sama... (saj vem da imam najdražjega in brdo ljudi, ki so mi blizu, ampak dva meni ljuba človeka sem "izgubila" v tako kratkem času...)
Mogoče pa je samo čas, da se zamenja garnitura, mogoče se spreminjam in se morajo spremeniti oz. zamenjati tudi ljudje okrog mene... (solze, debele solze tečejo po mojem licu). Spremembe so dobre, ne? Običajno so na bolje, ne? Verjetno je res čas... čas za spremembe. Ker vem zavedam se, da sem se zelo spremenila v razmeroma kratkem času. Nekaj stvari sem končno dojela, končno "ponotranjila" in jih zaživela. Nekaj zame bistvenih. Končno sem podrla stare trhle lesene temelje mojega biti in ulila nove temelje, veliko bolj trdne. Lahko bi rekla, da sem se redefinirala.
Mogoče moram pa samo dojeti, da sem samo sama sebi stalnica, vse ostalo pride in gre. Vse se spreminja. Tudi jaz se spreminjam. Mogoče pa se moram iz te lekcije naučiti, da tudi prijatelji pridejo in grejo. Tudi tisti, za katere misliš, da so prišli zato, da ostanejo.
...le nekdo je prišel pred več kot šestimi leti, prišel da ostane... tako ali drugače.
Sonce je že dobivalo svojo moč, ko smo se počasi začeli zbirati na ogromnem prireditvenem prostoru društva Cer v mali vasici Cerovo, za devetimi gorami ni devetimi vodami :) in začeli pripravljati našo opremo.
S kulturnim društvom Vespesjan smo, na željo organizatorja neke vrste zaključnega piknika za znance, prijatelje in sodelavce, del dogodka preselili za dve tisošletji nazaj, v rimske čase.
Največ je bilo seveda delavnic za otroke.
Deklice (in tudi fantki in mamice) so si lahko izdelali ogrlice,
izdelovali smo tudi mozaik z motivom cer-a, drevesa, po katerem se imenuje vas (in je tudi zaščitni znak društva),
fantje so si izdelali svoj ščit in čelado (ščit iz izdezano čelado iz kartona je bilo treba samo pobarvati in porisati v želenih motivih),
da so se lahko kasneje prelevili v prave rimske vojake in se udeležili urjenja...
...korakanja rimske vojske...
...učenja rimskih vojaških formacij, npr. želve...
...in drugih vojaških veščin.
Streljali smo s katapultom, izdelanim po rimskih načrtih,
se učili streljanja z lokom,
obiskal pa nas je tudi sam cesar Vespesjan :)
Tole je pa naša petčlanska vojska (brez centuriona), ki si je sama izdelala večino svoje opreme (ščite, oklepe, čelade in še marsikaj). Čudoviti so...
Bilo mi je v čast in v izjemno veselje, da sem sodelovala. Ni lepšega kot opazovati otroke, kako zelo uživajo v "rimskih časih".
