Spremembe

Je kaj narobe z mano, če me hude besede, žaljenja in dramatični izpadi neke osebe niso niti malo prizadele?
Je kaj narobe z mano, da me drugega mnenje ne upogne in razlomi?
Je kaj narobe z mano, da sem končno postavila temelje, ki so dovolj trdni, da stojim na njih in ponosno in zadovoljno zrem v svet? Da vem kaj sem, kdo sem tukaj zdaj, na tem mestu?
Je kaj narobe z mano, če verjamem v dobro v ljudeh?
Je res narobe, če sem naivna da to mislim? Da verjamem, da vsak dela najbolje kar je v njegovih močeh?
Sem res hinavska, če hočem ljudem dobro, tudi tistim, ki me "zmerjajo"? Če nisem "straight forward" in ne povem v obraz stvari, ki mi ležijo na oster način, ampak se trudim te stvari povedati tako, da bi naredila čimmanj škode tistemu, kateremu besede grejo in se trudim, da bi se le ta kaj naučil in videl situacijo še iz katerega drugega kota?
Ali to pomeni, da ... 

... trenutno razmišljam o vsem tem, o dogodkih ta teden in bližnji preteklosti. Gre mi na jok ob vsej tej drugačnosti. Zaradi nje se mi zdi, da zgubljam ljudi okrog sebe, za katere sem mislila, da so bi blizu. Da so moji prijatelji. Zaradi tega, ker sem hotela le dobro, sem "izgubila" pred meseci eno prijateljico, (pa vem da je bolje tako, ker ima sama težave, ki jim ni kos), zdaj se od mene oddaljuje še druga prijateljica. Ravno zaradi tega. Ker hočem dobro. Drugače tudi ne znam... in je to razumljeno drugače. kljub temu, da verjamem v svoj prav, da vem, da ne delam nič narobe,  nočem ostati sama... (saj vem da imam najdražjega in brdo ljudi, ki so mi blizu, ampak dva meni ljuba človeka sem "izgubila" v tako kratkem času...)

Mogoče pa je samo čas, da se zamenja garnitura, mogoče se spreminjam in se morajo spremeniti oz. zamenjati tudi ljudje okrog mene... (solze, debele solze tečejo po mojem licu). Spremembe so dobre, ne? Običajno so na bolje, ne? Verjetno je res čas... čas za spremembe. Ker vem zavedam se, da sem se zelo spremenila v razmeroma kratkem času. Nekaj stvari sem končno dojela, končno "ponotranjila" in jih zaživela. Nekaj zame bistvenih. Končno sem podrla stare trhle lesene temelje mojega biti in ulila nove temelje, veliko bolj trdne. Lahko bi rekla, da sem se redefinirala. 

Mogoče moram pa samo dojeti, da sem samo sama sebi stalnica, vse ostalo pride in gre. Vse se spreminja. Tudi jaz se spreminjam. Mogoče pa se moram iz te lekcije naučiti, da tudi prijatelji pridejo in grejo. Tudi tisti, za katere misliš, da so prišli zato, da ostanejo. 

...le nekdo je prišel pred več kot šestimi leti, prišel da ostane... tako ali drugače.