...kako nekdo sprejme kritiko, nam lahko veliko pove o človeku samem. Seveda govorimo o kritiki, ki je na mestu, upravičena in ne gre za prazno kritiziranje in sproščanje lastne napetosti nad drugim. Skratka... če je kritika dobrodošla, če jo oseba sprejme z odprtimi rokami, se pogovori in predebatira situacijo, potem mislim, da je le ta pripravljena rasti, se razvijati, nadgrajevati svoje znanje, vedenje... To je oseba, s katero je sodelovanje sploh mogoče. Mislim da s kritiko, izraženo na pravi način, lahko napredujemo. Vsi.
Če pa oseba kritike ne sprejema in sledijo dnevi, tedni, meseci ali celo leta užaljenosti, zamer, neumnih izgovorov in upravičevanja zakaj tako, vse to običajno spremlja trdno mnenje o lastnem "vedno prav". Taki ljudje mislim da so obstali nekje na poti svojega razvoja, zadovoljni s tem kar imajo, s tem kar so, čeprav globoko v sebi vedo, da bi se dalo postoriti še marsikaj. S tem, z nesprejemanjem kritike sami semi onemogočijo razvoj. Onemogočijo komunikacijo, zdravo komunikacijo med sodelavci, družino, znanci...
Prepričana sem, da se učimo celo življenje, se razvijamo, se spreminjamo, pot navzgor nam pa seveda kažejo napake, ki jih opazimo sami, po večini pa nas na njih opozorijo drugi. In le te so nek smerokaz nazaj na "pravo pot".
...pa s tem ne pravim, da se moramo ukloniti vsaki kritiki, ustreči vsakomur, spremeniti sebe in svoja dejanja tako, kot pravijo drugi. Kritika naj bo povod za čimbolj objektiven razmislek o tem, kaj delamo, kako to delamo in ali res lahko to naredimo še bolje.
Kritiziranje, torej podajanje kritike "pravim" osebam na pravi način pa je že druga zgodba...
 |
| Kako pa tale muc prenaša kritiko? ;) |
Ni komentarjev:
Objavite komentar
Kaj pa ti misliš...