Ko dete spi...

...mamica ustvarja.

Pa mi v času ustvarjanja tale sploh ni bila blizu, tudi ko sem jo zaključevala ne. Enostavno preveč vsega... Zdaj, ko jo gledam na steni, mi počasi prirašča k srcu. A vseeno ni moj tip. :)

Vsakdan

Dan je enak dnevu, nasmejan, rahlo zaspan, včasih naveličano utrujen, a srečen in zadovoljen. Kljub temu pa se vsak dan zgodi toliko novih, toliko različnih malenkosti, da ni sivine. Vsakdanjo mavrico ji uspe začrtati že navsezgodaj, ko me z nežim "mam" prebudi, poboža, se me stisne in še malo podaljšava jutro. Mala postaja že prava punca, s svojo voljo, željami in zahtevami. Zelo jasno da vedeti, kaj bi, kaj ne bi in ... jaz se trudim spoštovati njene želje, potrebe, vedoč, da vsem ne gre ustreči. Njeni uspehi so moji uspehi, njen prvi korak ob kavču, njen prvi "a-ta-ta-ta", njena prva prespana noč, prvi samostojno pojeden svederček... vse to me polni s ponosom, srečo, zadovoljstvom. Čisti užitek je gledati otroka, kako se zatopi v igro, kako je samozadostna tiste trenutke, tako popolna. Ob takih trenutkih pa imam vseeno tu pa tam slabo vest, da jo puščam "samo". A ni videti, da bi me v svoji igri pogrešala. Da potešim slabo vest, ji grem in pritisnem poljupčka na čelo in ji povem, da jo imam rada. Že več kot 9 mesecev na 9 mesecev v bušiju. In vsak dan bolj.