Mali čudež

Ostala sem  brez besed, hkrati bi pa lahko napisala knjigo o tistih nekaj sekundah, ko so mi položili malo črno glavico na trebuh. Svet okrog mene je izginil, zginile so bolečine, solze so se posušile, srce se je napolnilo z neizmerno ljubeznijo. Ljubeznijo do tega malega bitjeca, ki je ležalo tam... ne več v bušiju, ampak končno na njem. Končno sem jo lahko pobožala. In končno ji lahko pogledam v očke in ji rečem, da jo imam rada. Končno jo lahko obsipavam s poljubčki. ...in ne samo jaz. Z neverjetno nežnostjo in ljubeznijo jo objema tudi njen ati. Moj dragi. Ki ga ljubim še bolj kot kdajkoli prej.
Zdaj smo trije, a je, kot da smo eno. Prej sva bila jaz in on. Zdaj naju je otrok povezal. Skupaj. V popolno celoto. V družino.

Najina mala miška med dopoldanskim počitkom