Iz nesamozavestne deklice, ki ni zaupala v lasten potencial se je razcvetela ženska. Pokončna, nasmejana, prepričana v to, da mi bo uspelo. Karkoli, kakorkoli, a zavedajoč se tudi padcev in stranpoti. Zdaj vem, da bo. Da bom.
Sramežljivka, skrivajoč obline, sem z vsakim dnem bolj ponosna na spreminjajoče se telo, na svoj precej povečan zgornji in srednji del. Tudi moja polna lička so mi všeč :) , najlepši pa je tako ali tako buši, ki nosi največje bogastvo.
Spoznala sem, da je malo tistih dragocenih posameznikov, katerih mnenje šteje, kateri so mi pomembni, za katere sem pripravljena storiti marsikaj in vem, da tudi oni zame. In počutim se neskončno srečno, da so.
S tem sem nekako spontano prenehala ugajati nekim "nepomembnežem", za katere sem se pred časom tako zelo trudila. Teh je bilo ogromno. Skoraj vsak, tudi trgovka za pultom. Tako hitela sem biti prijazna, sladka, nič ni bil problem... saj me vendar morajo imeti vsi radi. ...pa ne, da nisem več prijazna. Samo, če rečem 10 dek, je to 10 dek. In ne 15, pa je pol to kr ok, ker pač nočem bit "taka".
Lahko bi rekla, da sem se sprostila in začela ŽIVETI. Biti tukaj in zdaj, kar je tudi nekako bila moja želja, vidna že v samem naslovu bloga. Sem. In si ne govorim več... "vidiš tako pa tako bi morala, tako bi bilo boljše, dobro bi bilo če bi..." ampak sem tako in taka kot sem. Če vstanem ob 10h, je ok. Se ne grizem več, da bi morala vstati prej.
Zadovoljna sem s tem, kar imam. Ne iščem več nekaj novega, neke nove filozofije, nekih novih obrazov, nove sreče, novih potrditev... (mogoče tudi zato nekajmesečni molk na tukaj-zdaj). Imam ogromno. Več, veliko več kot marsikdo. Predvsem pa imam dovolj. Vsega. Ne samo materialnega.
In vse to se zelo zrcali v moji okolici. Sproščenost, odprtost, smeh, ljubezen... vse je tako spontano, tako normalno. Tako prijetno.
...mogoče pa sem si končno dovolila biti ...SREČNA.
 |
| Čudovita vrtnica iz maminega vrta. Take zrastejo samo z veliiiiko ljubezni :) |
