Hoja navkreber

Več kot mesečna odsotnost...

...ko hodiš v hrib, ko lahko samo dihaš, ko nimaš časa za misli, za občutke, za drevesa, za sonce, za svet, ko si samo ti, tvoj dih in hrib, ki ga moraš premagati...

Ta hrib sem grizla ta mesec, se ukvarjala z meni najpomembnejšimi stvarmi, najti svež zrak, sonce, priti na malenkost višjo nadmorsko višino. In... prav malo mar mi je bilo, da nimam nič za povedati na tem malem prostoru... Svoje misli sem čistila nekje drugje... v anonimnosti... ker edino tako sem se lahko res sčistila.

Zdaj sem, kjer sem. Spet nekoliko drugačna, z novimi izkušnjami, novimi znanji. Predvsem pa z okrepljenim psiho-fizičnim stanjem (in se še krepi), nekoliko po lastni zaslugi, predvsem zato, ker sem si pustila pomagati in ker sem imela pogum se prepustiti nekomu, nečemu, ne glede na dvome iz okolice, ne glede na finančno situacijo, ne glede na obveznosti. In ... zadeva oz. zadevi delujeta. Nekje so poskrbeli (in še skrbijo) za pravilnejše delovanje mojega telesa (zapackanega, razštelanega, z izjemno šibkim imunskim sistemom), drugje pa izjemna oseba skrbi za izboljšanje psihičnega počutja in me usmerja k vzrokom vseh mojih težav.

Kamenja v mojem nahrbtniku je vedno manj, mislim, da je tudi v nahrbtniku ena luknja, saj tu pa tam sem lažja, ne da bi vedela kdaj in kako se je to zgodilo. In tako vsak dan lažja vsak dan lažje grem navhrib.

Pomlad tudi zame :)