Prioritete

Prijateljica me je ondan povabila na čajček. Želela je govoriti o tem, kako si jaz postavim prioritete, kako zmorem več "projektov" hkrati. Kako jih postavim v vrsto, kako jih opravim, kdaj katerega... Namreč sama ima velik problem s tem, veliko projektov, vendar se stvari nikamor ne premaknejo, dela vse naenkrat, ker so vsem roki že davno potekli... Vsem se enako mudi. A vseeno jih je potrebno postaviti v vrsto. Odločila se je, da bo povprašala mene. Saj ne da blestim v efektivnosti, vendar sem se zadnje dve leti, kar imam s.p., ogromno naučila. Tudi o prioritetah.
Torej, moje prioritete...
Najprej sem jaz. Najpomembnejša. Na prvem mestu je moje počutje, moja dnevna kondicija, moj čas "off"... malica, sprehod tudi med delovnim časom, posedanje na sončku, če je potrebno. En dan v vikendu, če so vremenski pogoji, hribi. Ali daljša fizična aktivnost. Če med vikendom ne gre, si bom vzela med tednom čas. Tudi zjutraj ne vstajam, ko je še tema. Če sem utrujena, tudi malce poležim. Bolje to, kot pa da kot mesečnik presedim dan za mizo, gledajoč ekran... neefektivno. Škoda časa... Vzamem si čas za blog, za fotografiranje, vzamem si čas za knjige, filme, serije... ker vem, da če ne bo vse v redu z menoj, če se ne bom dobro počutila, se sesuje ves preostali del lestvice prioritet, ker postanem neefektivna. Ker ne zmorem toliko, kot bi lahko. Čas vložen v moje počutje je naboljša investicija.
Naslednji je na vrsti moj dragi.Oz. midva. Najin čas skupaj. Ker zaenkrat živiva narazen, je sicer izjemno skopo odmerjen, vendar noben ne čuti pomanjkanja ali posledic le tega. Ko sva skupaj, čas maksimalno izkoristiva. Sicer pa sva tako jaz kot on dokaj zasedena z lastnimi projekti. On ima fax, ki mu je prioriteta, ob študiju dela, jaz imam sebe in delo. In vse to je potrebno uskladiti za tistih nekaj ur tedensko. Do nadaljnega bo tako in tako nama je ok.
Potem je delo. Delo, ki ga opravljam z veseljem, z vsem srcem. In hvala bogu (oz. verjetno sama sebi), da si lahko sama odmerjam čas, kdaj in koliko delati. Imam več manjših naročnikov, za katere delam doma in eno stalno delo, kjer imam svojo mizo, "pisarno", računalnik, lučko, fascikle, najdbe,... skratka svoje delovno mesto. In kako izdelam prednostno listo projektov, ki mi pridejo na pot?
Vsi vemo, da se dandanes vsem vse mudi. Čimhitreje. Takoj zdaj. čas je denar. In... na prvo mesto postavim manjše projekte, za katere vem, da jih lahko kmalu končam. Zaključim. In me ne mučijo več. In to je dobro tudi za samozavest. Za občutek, da se stvari premikajo.
Potem sledijo projekti, katerih naročnik izrecno zahteva res res res hitro hitro.
Zgornje velja tako za delo doma kot "v službi". Če se mudi z risanjem, sem tudi kak dan, dva doma. Če se mudi v službi, je delo doma skrčeno na minimum, v popoldansko/večerni čas.
Potem sledijo večji, dolgotrajnejši projekti, ki jih delam vmes, ko ni nič nujnega. Le te pa si rada razkosam, razdelim v manjše projektiče, ker pri velikih.. me mine. Ker se nikamor ne premakne. Razdelitev, čeprav po številkah, škatlah, dnevih, mesecih, območjih, karkoli. Samo da imam občutek, da zaključujem stvari.
In tako gre....
Vseskozi pa je potrebno biti samozavesten glede svojega opravljenega dela, ne preveč opravičujoč, zakaj delo še ni opravljeno. ker če se preveč opravičuješ, daješ občutek, da si kriv. Da traja tako dolgo zato, ker si ti kriv. To je ena pomembnejših stvari, ki sem se jih naučila. Biti samozavesten, spoštovati in visoko ceniti tako svoje delo kot tudi sebe. In če sam ceniš svoje delo, ga bodo tudi drugi. In če bo potrebno, tudi še malo počakali.

Hvaležna sem, da imam tako delo, da je taka prioritetna lista mogoča. No, mislim, da sem si sama ustvarila tak način dela. S časom. Ker sem se tudi sama razdajala delu, celo sebe pa še malo, in tako šla do pekla in nazaj. Hvaležna sem, da sem prišla nazaj, spremenjena, samozavestnejša... in s tem tudi veliko bolj koristna. Sebi in drugim. In "znanosti".
Ko bom pa nekega dne imela družino, bo pa ta lista zelo verjetno veliko drugačna. Čeprav prvo mesto še vedno ostane zame. Ker brez zadovoljne žene ni zadovoljnega moža, brez srečne mame ni srečnih otrok...

Ne pozabi si vzeti čas zase in malo posedeti na sončku :)