Vzponi in padci

V življenju so vzponi in so padci.
In najpomembnje se je po padcu, naj bo še tako hud, pobrati. Obrisati solze, krvaveče rane, pobrati droben pesek iz ranjenih dlani, dvigniti glavo in zakorakati naprej. V jutrišnji dan.

Prioritete

Prijateljica me je ondan povabila na čajček. Želela je govoriti o tem, kako si jaz postavim prioritete, kako zmorem več "projektov" hkrati. Kako jih postavim v vrsto, kako jih opravim, kdaj katerega... Namreč sama ima velik problem s tem, veliko projektov, vendar se stvari nikamor ne premaknejo, dela vse naenkrat, ker so vsem roki že davno potekli... Vsem se enako mudi. A vseeno jih je potrebno postaviti v vrsto. Odločila se je, da bo povprašala mene. Saj ne da blestim v efektivnosti, vendar sem se zadnje dve leti, kar imam s.p., ogromno naučila. Tudi o prioritetah.
Torej, moje prioritete...
Najprej sem jaz. Najpomembnejša. Na prvem mestu je moje počutje, moja dnevna kondicija, moj čas "off"... malica, sprehod tudi med delovnim časom, posedanje na sončku, če je potrebno. En dan v vikendu, če so vremenski pogoji, hribi. Ali daljša fizična aktivnost. Če med vikendom ne gre, si bom vzela med tednom čas. Tudi zjutraj ne vstajam, ko je še tema. Če sem utrujena, tudi malce poležim. Bolje to, kot pa da kot mesečnik presedim dan za mizo, gledajoč ekran... neefektivno. Škoda časa... Vzamem si čas za blog, za fotografiranje, vzamem si čas za knjige, filme, serije... ker vem, da če ne bo vse v redu z menoj, če se ne bom dobro počutila, se sesuje ves preostali del lestvice prioritet, ker postanem neefektivna. Ker ne zmorem toliko, kot bi lahko. Čas vložen v moje počutje je naboljša investicija.
Naslednji je na vrsti moj dragi.Oz. midva. Najin čas skupaj. Ker zaenkrat živiva narazen, je sicer izjemno skopo odmerjen, vendar noben ne čuti pomanjkanja ali posledic le tega. Ko sva skupaj, čas maksimalno izkoristiva. Sicer pa sva tako jaz kot on dokaj zasedena z lastnimi projekti. On ima fax, ki mu je prioriteta, ob študiju dela, jaz imam sebe in delo. In vse to je potrebno uskladiti za tistih nekaj ur tedensko. Do nadaljnega bo tako in tako nama je ok.
Potem je delo. Delo, ki ga opravljam z veseljem, z vsem srcem. In hvala bogu (oz. verjetno sama sebi), da si lahko sama odmerjam čas, kdaj in koliko delati. Imam več manjših naročnikov, za katere delam doma in eno stalno delo, kjer imam svojo mizo, "pisarno", računalnik, lučko, fascikle, najdbe,... skratka svoje delovno mesto. In kako izdelam prednostno listo projektov, ki mi pridejo na pot?
Vsi vemo, da se dandanes vsem vse mudi. Čimhitreje. Takoj zdaj. čas je denar. In... na prvo mesto postavim manjše projekte, za katere vem, da jih lahko kmalu končam. Zaključim. In me ne mučijo več. In to je dobro tudi za samozavest. Za občutek, da se stvari premikajo.
Potem sledijo projekti, katerih naročnik izrecno zahteva res res res hitro hitro.
Zgornje velja tako za delo doma kot "v službi". Če se mudi z risanjem, sem tudi kak dan, dva doma. Če se mudi v službi, je delo doma skrčeno na minimum, v popoldansko/večerni čas.
Potem sledijo večji, dolgotrajnejši projekti, ki jih delam vmes, ko ni nič nujnega. Le te pa si rada razkosam, razdelim v manjše projektiče, ker pri velikih.. me mine. Ker se nikamor ne premakne. Razdelitev, čeprav po številkah, škatlah, dnevih, mesecih, območjih, karkoli. Samo da imam občutek, da zaključujem stvari.
In tako gre....
Vseskozi pa je potrebno biti samozavesten glede svojega opravljenega dela, ne preveč opravičujoč, zakaj delo še ni opravljeno. ker če se preveč opravičuješ, daješ občutek, da si kriv. Da traja tako dolgo zato, ker si ti kriv. To je ena pomembnejših stvari, ki sem se jih naučila. Biti samozavesten, spoštovati in visoko ceniti tako svoje delo kot tudi sebe. In če sam ceniš svoje delo, ga bodo tudi drugi. In če bo potrebno, tudi še malo počakali.

Hvaležna sem, da imam tako delo, da je taka prioritetna lista mogoča. No, mislim, da sem si sama ustvarila tak način dela. S časom. Ker sem se tudi sama razdajala delu, celo sebe pa še malo, in tako šla do pekla in nazaj. Hvaležna sem, da sem prišla nazaj, spremenjena, samozavestnejša... in s tem tudi veliko bolj koristna. Sebi in drugim. In "znanosti".
Ko bom pa nekega dne imela družino, bo pa ta lista zelo verjetno veliko drugačna. Čeprav prvo mesto še vedno ostane zame. Ker brez zadovoljne žene ni zadovoljnega moža, brez srečne mame ni srečnih otrok...

Ne pozabi si vzeti čas zase in malo posedeti na sončku :)

Projekt 365: teden vprašanj, vprašajev... (8-14)

Naj govorijo slike...
...ker s temi vprašaji je bilo res vprašljivo, vprašujoče... skratka zelo negotovo a hkrati zelo široko...

have fun ;)

"Le kaj dobrega je nasula v skodelico?" se sprašuje Džingis, moj mongolski skakač, ki ima še cimra, brata Kana. In oba sta enako kjut.

Pijan pilot? Zračni slalom? Ne, ne, samo rahlo vzvalovana vodna površina, v kateri odseva letalo :)

Le kaj išče moški spodaj desno? Mogoče pa se le dela, da kaj išče, da mimo priteče mična ženska levo spodaj :)

Duhec? v časopisu bi ob objavi brali: ...šele ko je razvila fotografijo, je opazila, da je na fotografiji tudi nekaj, česar prej ni videla... (drugače gre samo za malce orošen objektiv :) )

Kam?

Kaj je to?

Očitno neko umetniško delo, podarjeno mestu Ljubljani... Že že ampak... Kaj? Zakaj? WTF?!?!!?!

In končno... vprašaj.

Naslednji teden nas čaka "prebujanje"...

Večer

Po res napornem dnevu, polnem dogovorov, obveznosti, novosti, reorganizacij, dobrih in slabih novic, temeljnih premikov in sprememb, sem komaj čakala, da bo ura čas in se bom lahko lotila mandale. Za sprostitev.

 

Pa me ni kaj dosti sprostila. Glava še vedno boli. Utrujenost je še vedno v mišicah, v kosteh...
Ampak z izdelkom sem kljub temu zadovoljna in ponovno me je spomnila, da moram biti tukaj in zdaj in je v preteklosti ali prihodnosti.

Danes... kaj je bilo danes lepega?
Tistih 35% dobrih novic od vseh skupaj. In nekatere dobre so izničile slabe.
Sonce... veliko sonca...
Mask sem videla vsega skupaj enih par, rožic tudi bolj malo...

Hvala Bogu za miren večer :) Ja, to bo highlight of the day. Večer. Res mi je bil všeč. Risanje mandale ob glasbi Mostar Sevdah Reunion. Nice...

Družinski vikend sreče

Kaj me je danes, včeraj razveseljevalo? Kaj mi je risalo nasmeh na lica in tkalo tančico zadovoljstva v duši?

Moja družina. Moji dragi, najdražji. Dva dni čiste sreče, smeha, veselja, ljubezni...

Zgodnja meglena sobota, jaz in moj bratec, vožnja z avtom, dvig nad meglo, nato pa 6 ur polnih korakov in čistega sonca, smrek, snega, smeha, zadovoljstva in sreče ob uspehu. Prehoditi 6 ur, od Slemena do doma na Smrekovcu in nazaj. Brez pretirane utrujenosti. Totalno zmagoslavje. Obeh. Da sva dejansko zjutraj vstala in šla. In tudi prišla :)

Pot proti Smrekovcu

Polna banja vroče vode in dišeče pene, ki je božala utrujeno telo...

Nova frizura. Všečna :)

Nekaj ur solza, odprtih src in duše, ki je zbližalo dve duši, dve, ki si bližje kot sta si, ne moreta biti. Dušo mame in hčere.

Prijeten zaključek večera z mojim najdražjim...

Skupen zajtrk, ko se je sonce trudilo pokukati izza goste megle (žal neuspešno).

Pest regrata, ki sem ga dobila za v Ljubljano. Mmmmmmm...

Cela žlahta (po mamnini strani) na kupu, v počastitev že umrlih in v veliko zadovoljstvo nas živih. In skupno odlično kosilo na kmečkem turizmu.

Izjemno humorna vožnja proti Ljubljani, v družbi žedolgonetakozelorazpoloženega najdražjega :D Solze so lile v potokih, vidljivost je bila zmanjšana na minimum, še dobro, da ni bilo gužve na cesti.

Vse to in še veliko več...

Moja familija je ... zakon!!!

Povrh vsega pa me čaka še izjemno sončen teden :) Kako naj ne bom srečna in zadovoljna?!?!

Apoksiomen iz Lošinja

Danes zvečer, ogled tega lepotca v živo.

Pripotoval je z vsemi častmi, varnostniki... kot v filmu... fotozgodba na FB

In njegova zgodba... apoksiomen (ta mi je od vseh objavljenih na netu najbolj všeč)

Projekt 365: teden vrat, odprtih, zaprtih, kakršnih koli (1-7)

Nekaj dni nazaj sem na Natašinem blogu brala o projektu 365, vsak dan ena fotka, določena tema, vsak teden druga... Objavljajo se dnevno na flickr-ju in tedensko na blogu.
Zanimivo...
Že tako imam fotoaparat, odkar sva ga kupila, venomer v torbi, vendar so se mi zdeli prizori, detajli ali vsi zanimivi, ali pa prav noben. Potrebovala sem vsaj nek okvir, v katerem se lahko izražam. Vsaj zdaj na začetku moje fotografije. In tako sem začela slediti temam in fotkati... In sem zelo vesela da sem. Prvi teden so bila vrata. In... koliko zanimivih vrat. Seveda sem jih posnela več kot samo 7. Veliko več. Še več jih verjetno bom, ker me totalno fascinirajo. So me začela fascinirati. Vrata so res nekaj tako... posebnega, tako pomembnega, tako... karakternega. Pokaži, kaka vrata imaš in povem ti kdo si... v tem smislu... oz. in povem ti, kaki ljudje so živeli oz. živijo v tej hiši. Noro...
No, da ne bom dolgovezila, tole je mojih 7 vrat, izbranih z muko...

Komentarji več kot dobrodošli, sploh kaki nasveti... ker sem šele začetnik.

Odsev vhodnih vrat na vratcih krušne peči. Pred vhodnimi je mrzlo, za krušnimi je vroče :)

Vrata št. 1 koče na Korošici

Vrata št. 2 koče na Korošici ..."back door"

vrata št. 3 doma na Korošici

Moja omarica

Ljubljanska vrata s čudnimi kljukami :)

Srarmežljiva ljubljanska vrata

Vrata v vratih

najbolj poznana vrata v svet znanja...

Vrata, skozi katera sem stopala, leto in pol, večkrat dnevno, nevedoč, kaj me tistega dne čaka. Tam pod zemljo... Zdaj so ostali le še gradbeniki in še ti ne vedo, kaj vse jih še čaka.

Leto in še malo

Novembra predlani sem spoznala prijetno punco, mojih let, s podobnimi pogledi na svet, skoraj sorodno dušo, s podobnimi težavami. Združil naju je nek forum, na kateremu sva se dogovorili, da greva skupaj na Primorsko, opraviti "neke stvari". Bilo je čudovito. Izjemno vreme, sprehod od Fiese do Pirana je bil... rahlo vetroven, a božanski. Posedanje na skalah ob obali Pirana, nastavljanje za ta letni čas toplim sončnim žarkom - še danes je ta slika jasna, kot bi se zgodilo včeraj. Mnoge skrivnosti, težave, zaupne besede sva si takrat delili, popolni neznanki, ki sva postali prijateljici.
Potem so se najine poti razšle. Kljub temu, da mi je posodila CD-je in sem ob slovesu obljubila, da jih kmalu vrnem, torej se kmalu vidiva, sem to storila šele danes. Enostavno ... ni šlo prej. Ni bil čas. Nikoli... Tudi ona mi ni težila. Parkrat sva se sicer slišali, a nikoli ni prišlo do srečanja.
Danes pa sem dala CD-je v torbico in se odpravila k njej. Na doooolgo obljubljen obisk.
Bilo je, kot bi ne minilo leto in še malo. Najprej sva si povedali, kaj je novega (in bilo je veliko za povedati in za poslušati), potem pa sva začeli, kot takrat, razglabljati o svetu, o življenju, o ljubezni...
Kot bi bili še včeraj skupaj... Vesela sem, da jo imam čast poznati. Táko fejst babo, takó srčno, takó... sebi podobno, takó prijetno. In... se bom potrudila, da do naslednjega obiska ne bo minilo leto in še malo.
In odšla sem totalno fascinirana nad hodnikom v njihovem bloku...