Dež...

Namen, da se zgodaj spravim iz postelje in spravim zgodaj v knjižnico (ki jo tudi zelo zgodaj odprejo in le malce kasneje, že vedno zgodaj, tudi zaprejo) je splaval po vodi. Po dežju. Zavita pod toplo odejo sem poslušala dežne kaplje, napol v snu spremljala korake dragega, zamrmrala tihi "ja, malo", ko me je vprašal, če bom kavo, nato zvoki kafe-mašine, spet dragi... kot običajno me, ko se kava kuha, pride dokončno predramiti oz. buditi. In že prvi še ne čisto budni trenutek sem se odločila, da bo knjižnica in preostala literatura, ki jo potrebujem, počakala do jutri. Kot tudi tisti kup fotokopij in knjig pri fotokopircu.
Najprej sva (jaz in moj trebuh) počakala še na jutranjo ploho poljubčkov, s katero se je tako zelo prijetno predramiti v nov dan, potem pa sem se odmajala počasi, zelo počasi v dnevno, se zazrla skozi okno in vedela, da sem se prav odločila. Danes bom ostala doma. In kako zelo srečna sem, da lahko to rečem, oddelam svoje v toplem zavetju doma. Takoooo zelo srečna, da mi ni treba obuti sicer novih škorenjcev in zapluti v pregloboke luže. Takoooooo zeloooooo srečna, da mi ni treba priti v službo vsa mokra in premražena, na začetku delovnega dne. In takooooo zeloooooo sreeeeeečnaaaaa sem zvlekla nase nad pižamo še pulover, si skuhala čaj, narezala jutranje jabolko, poljubila dragega v slovo, odgrnila zaveze in opazovala jutranji dež.
Obožujem take dneve, mračne, deževne... Sploh, če so jesenski, ko je spomin na sonce še svež. Tako zelo prijetno je prižgati luč, čeprav je dan, ko njena svetloba napolni prostor s toploto domačnosti.
Zleknila sem se na raztegnjen kavč (ki ga nisva posrpavila še od vikenda in ga zelo verjetno še dolgo ne bova :) ), prižgala še bralno lučko in predelala nekaj člankov, naredila nekaj izpiskov, šla vmes za računalnik in še tam podelala svoje obveznosti.

In prav take dni obožujem zato, ker so to dnevi za risanje. Za sproščanje, ko čopič zaživi svoje življenje in zapleše ples z barvami, po papirju. Že kar nekaj časa je minilo, kar sem se dokaj resno lotila kake samosvoje mandale. Ob prijetni glasbi z indijskim pridihom, ob vonju dišeče palčke, s pogledom skozi ogromno okno na dež.
In nastalo je tole:

Mandala jeseni

Ko sem jo še barvala, je prišel domov dragi. Kot vzorna gospodinja sem mu skuhala večerjo :)
in spekla posladek (hvala Pečjaku za njegove dobrote). Eden od vanilijevih žepkov ni bil preveč zadovoljen z vročino v pečici in je takole jezen prišel iz pečice.

Jezen vanilijev žepek

On pa, kot vzoren "mož" je poskrbel za moje dušno zdravje. Danes je bil na sporedu glasbeni večer. Večer, ko me dragi spoznava z glasbo, dobrimi komadi, ko mi skozi glasbo sporoča svoja čustva, ko se mi skozi glasbo odpre in preda. In tako odprtega ga imam tako zelo rada. ...kot bi za hip zasijal  tisti biser, za katerega vem, da je nekje notri, skrit in varovan...

In brez tega obema ljubega komada seveda tudi danes ni šlo. Čudovita pesem. Ena boljših. Čeprav mi ne Demolišni ne Helena drugače sploh ne sedeta. Tole je pa perfektno. In prav primerno današnjemu dnevu.

Obožujem take dneve, kot je današnji. Čeprav je dež.