Z odliko

Z odliko!!!! je moj odgovor na vprašanje, kako se je odrezalo vesolje z odzivom na moje prošnje.

Objava je čakala na kak večer, ko ne bom preveč utrujena, na kak vikend, ki ne bo deloven. Danes sem razmeroma spočita oz. sem si pridobila že toliko delovne kondicije, da še nisem direkt za v posteljo.

V dveh mesecih od zadnje objave smo postali ena taka "normalna" družina. Mama hodi na delo, skoraj vsak dan, malce gibljiv delovnik, a dokaj dobro plačilo. Včasih je treba še zvečer ali čez vikend kaj narest, a ni problem.

Mami na šihtu

Ata je zadnji mesec in pol delal ...hmmm... pet različnih stvari, po večini doma. V sredo pa je šel podpisat pogodbo o zaposlitvi. Dobil je službo. Tako pravo, s vsemi ugodnostmi, tudi z redno plačo. Vsaj upamo, da bo tako. A tašča, tik pred odhodom v penzijo pravi, da vsa ta leta s tem ni bilo težav. En gre, drug pride...

V ponedeljek pa bo tudi za našo Miško poseben dan. Prvi dan vrtca. S cmokom v grlu vem, da je to super. Da bo tam več in več novih izzivov, ki jih doma ne bi bila deležna. In družba otrok, igrala, druge igrače... Skratka, super zanjo in zame. A kljub temu... cmok. Miška odrašča. Že zdaj me kdaj odrine in hoče biti sama. Res sem vesela, da sem bila lahko z njo dlje, kot je stalna praksa pri nas. Srečna, ker vidim, da je zdaj veliko bolj pripravljena na vrtec, na to novo okolje, na nove izzive, na vse.

...takole se je zadnjič obula za ven :)

Skratka, zdaj nam je zelo lepo. Srečni IN zadovoljni. Radi se imamo še bolj, na polno izkoriščamo vsak trenutek, ko smo skupaj. V troje ali dvoje :)

Vesolje, hvala!

Vesolje...

Včeraj sem si vzela urico, dve, ki mi pripadata na vsake toliko in šla po plenice in drugo ter malo blodit med policami v trgovinah. Paše. Sploh, če lahko kaj kupim :) Razmišljala sem o tem in onem, kako bomo, kje smo in kam gremo... Misli so švigale sem in tja, gor in dol, kepa v želodcu je rasla.

Na poti domov, s polnim prtljažnikom najnujnejšega, se v obupu nemoči ozrem proti nebu in rečem: "Vesolje, daj pomagaj, poskrbi za nas!"

Zakaj Vesolje? Nekaj dni nazaj mi je prijateljica govorila o skoraj neverjetni izkušnji, kako je imela slabe občutke glede neke res pomembne življenjske stvari in je prosila Vesolje, naj ji pokaže, kaj se skriva. In čez dva tedna ji je bilo vse jasno. Po "naključju" je našla vse odgovore.

Zato Vesolje.

Danes še pred kosilom prejmem klic, naj se jutri zjutraj oglasim v Celje na poslovni sestanek, da opredelimo naše sodelovanje in se malo pogovorimo.

Po kosilu dobim sporočilo še od drugih, očitno zadovoljnih delodajalcev, če imam kaj časa. Imajo delo zame. Kar nekaj dela.

Zvečer, ko sem izkoščičevala polno vedro sliv za marmelado, sem se spomnila na včerajšnjo prošnjo in spreletel me je srh. Takoj zatem pa preplavilo zadovoljstvo. Ja, pripravljena sem.

Naj bo le še v petek moj dragi uspešen na razgovoru, pa bo Vesolje opravilo z odliko. :)

Sposojeno iz spletne strani astronom.si, avtorja P_Nut
(http://users.volja.net/ucmannejc/Vesolje/M45.jpg)

Dan obilja

Potrebovala sem en dan. En dan, ko bi pozabila na vse. En dan, vesel, nasmejan, tak ... poln.

Mislim, da ga je tudi on potreboval. Potreboval dan, ko se bo počutil posebnega, ko bo on vzrok za to, da smo prišli skupaj. Da smo se potrudili. Zanj. Samo zanj.

Zgodilo se je, čeprav ne mara praznovati. Poklicala sem svoje, on je poklical svoje. ...vmes me je s strahom vprašal, zakaj vabim ljudi, če pa nimava... Pa sem rekla, da bova že. Nekaj sva imela, kaj veliko pa tudi nisva potrebovala.

V soboto popoldan sem spekla torto, čokočokoladno, samo zanj. Je zadnjič postokal, da pečem samo sadne. Zvečer so prišle na vrsto še sezamove palčke iz listnatega testa. Samo zanj. In do enih zjutraj sem pekla še piškote. A te za vse nas. Vsi trije jih imamo radi, pa še celo stanovanje tako prijetno diši :)

Čokočokoladna torta

Prvič mi je uspelo skoraj vse pospravit in pripravit že v soboto. V nedeljo dopoldan je Zala in preostanka mase spekla svoje prve piškote. Za atijev rojstni dan.

Njegovi so prišli na kosilo, moji pa potem na kavo in čokočokoladno torto. Polnih trebuhov smo šli še na kratek sprehod do parka, brcat žogo z Zalo. Dragi je ostal doma. In vse pospravil. Zvečer smo se poslovili z objemi, poljubi. Zala je vsem in vsakemu posebej dala poljupčka in pa-pa. ...in zaspala v rekordnem času.

Bil je pravi dan obilja. Obilja smeha, zabave, ljubezni, toplline... obilja tudi na mizi :)

...pozno zvečer se je privil k meni in mi nežno zašepetal: "Hvala ti. Zelo si se potrudila. Čudovito je bilo."

"Dragi moj, tudi meni je bilo čudovito!"

In že čez nekaj minut sva oba trdno spala.