Apoksiomen iz Lošinja

Danes zvečer, ogled tega lepotca v živo.

Pripotoval je z vsemi častmi, varnostniki... kot v filmu... fotozgodba na FB

In njegova zgodba... apoksiomen (ta mi je od vseh objavljenih na netu najbolj všeč)

Projekt 365: teden vrat, odprtih, zaprtih, kakršnih koli (1-7)

Nekaj dni nazaj sem na Natašinem blogu brala o projektu 365, vsak dan ena fotka, določena tema, vsak teden druga... Objavljajo se dnevno na flickr-ju in tedensko na blogu.
Zanimivo...
Že tako imam fotoaparat, odkar sva ga kupila, venomer v torbi, vendar so se mi zdeli prizori, detajli ali vsi zanimivi, ali pa prav noben. Potrebovala sem vsaj nek okvir, v katerem se lahko izražam. Vsaj zdaj na začetku moje fotografije. In tako sem začela slediti temam in fotkati... In sem zelo vesela da sem. Prvi teden so bila vrata. In... koliko zanimivih vrat. Seveda sem jih posnela več kot samo 7. Veliko več. Še več jih verjetno bom, ker me totalno fascinirajo. So me začela fascinirati. Vrata so res nekaj tako... posebnega, tako pomembnega, tako... karakternega. Pokaži, kaka vrata imaš in povem ti kdo si... v tem smislu... oz. in povem ti, kaki ljudje so živeli oz. živijo v tej hiši. Noro...
No, da ne bom dolgovezila, tole je mojih 7 vrat, izbranih z muko...

Komentarji več kot dobrodošli, sploh kaki nasveti... ker sem šele začetnik.

Odsev vhodnih vrat na vratcih krušne peči. Pred vhodnimi je mrzlo, za krušnimi je vroče :)

Vrata št. 1 koče na Korošici

Vrata št. 2 koče na Korošici ..."back door"

vrata št. 3 doma na Korošici

Moja omarica

Ljubljanska vrata s čudnimi kljukami :)

Srarmežljiva ljubljanska vrata

Vrata v vratih

najbolj poznana vrata v svet znanja...

Vrata, skozi katera sem stopala, leto in pol, večkrat dnevno, nevedoč, kaj me tistega dne čaka. Tam pod zemljo... Zdaj so ostali le še gradbeniki in še ti ne vedo, kaj vse jih še čaka.

Leto in še malo

Novembra predlani sem spoznala prijetno punco, mojih let, s podobnimi pogledi na svet, skoraj sorodno dušo, s podobnimi težavami. Združil naju je nek forum, na kateremu sva se dogovorili, da greva skupaj na Primorsko, opraviti "neke stvari". Bilo je čudovito. Izjemno vreme, sprehod od Fiese do Pirana je bil... rahlo vetroven, a božanski. Posedanje na skalah ob obali Pirana, nastavljanje za ta letni čas toplim sončnim žarkom - še danes je ta slika jasna, kot bi se zgodilo včeraj. Mnoge skrivnosti, težave, zaupne besede sva si takrat delili, popolni neznanki, ki sva postali prijateljici.
Potem so se najine poti razšle. Kljub temu, da mi je posodila CD-je in sem ob slovesu obljubila, da jih kmalu vrnem, torej se kmalu vidiva, sem to storila šele danes. Enostavno ... ni šlo prej. Ni bil čas. Nikoli... Tudi ona mi ni težila. Parkrat sva se sicer slišali, a nikoli ni prišlo do srečanja.
Danes pa sem dala CD-je v torbico in se odpravila k njej. Na doooolgo obljubljen obisk.
Bilo je, kot bi ne minilo leto in še malo. Najprej sva si povedali, kaj je novega (in bilo je veliko za povedati in za poslušati), potem pa sva začeli, kot takrat, razglabljati o svetu, o življenju, o ljubezni...
Kot bi bili še včeraj skupaj... Vesela sem, da jo imam čast poznati. Táko fejst babo, takó srčno, takó... sebi podobno, takó prijetno. In... se bom potrudila, da do naslednjega obiska ne bo minilo leto in še malo.
In odšla sem totalno fascinirana nad hodnikom v njihovem bloku...