Pogrešam mala presenečenja na že tisočkrat videnih stavbah.
Pogrešam mala skrivnosta okna na čarobnih hiškah iz preteklosti.
Pogrešam tisto mirno zeleno kačo, ki se vije skozi njo in se v njej blešči.
Pogrešam vrvež. Pogrešam turiste. Pogrešam tudi vse tisto, kar mi je šlo na živce.
...ko je bila zima, je nisem tako zelo.
Zdaj, ko se bliža pomlad, jo pogrešam vsak dan bolj.
Pogrešam tako zelo.
Pogrešam tisti mir v vrvežu, spokojnost ob čaju, ko mimo drvijo tisoči.
Pogrešam, res jo pogrešam.
...pa mi tu nič ne manjka.
A so vsa okna enaka, vse poti poznane. Ni čarobnosti, ali pa je še nisem odkrila.
Draga moja Ljubljana, jutri te obiščem in te objamem.
