...10.11. je bil ta dan, ko sem vedela, da je to to. Da niso to ne vetrovi, ne čudni premiki črevesja. Ampak da čutim svoje dete. Niso to nevemkake brce, ki me verjetno še čakajo. So le nežni premiki tam spodaj, tam notri. Metuljčki. Zelo nenavadno. Zelo osrečujoče. Tisti večer sem gledala nek res žalosten film, a na obrazu mi je dobesedno sijal nasmešek, obe roki pa sta božali rastoč trebušček.
Danes sva že od šestih zjutraj budna, ateka pa sva pustila spati (saj se je bogi revež vsaj parkrat ponoči zbudil, ko sem se valjala po postelji iz leve na desno, prestavljala kačo, šla na WC...). Kar nisem mogla spati, čutila sem premike v bušiju... mislim, da sem ga malo stisnila, ko sem spala na boku, malce bolj proti trebuhu. Pa se je mali odločil, da se ne bo pustil in me je zbudil :) Pa še lačna sva bila.
Skratka... velika sreča je bila, ko sem končno dobila "trebušček", da imam kaj za božati. Še večja je zdaj, ko ga čutim. Ko vem, da je tam, na varnem. In verjamem, da bo sreča prestopila bregove, ko ga bomo spoznali. In tudi ta dan komaj čakam.
 |
| Buši ni moj, mi je pa fotka zelo všeč. (http://www.the-elbowroom.com/wp-content/uploads/clinic-pregnancy.jpg) |
