Pohvala mojih besed in sestavkov, ki obudijo kak skrit kotiček nekje globoko globoko... mi je segla do srca. In me spodbudila k novim zapisom. Hvala, draga prijateljica. In verjetno me nisi "našla" po naključju, ampak z nekim namenom, ki je poznan le tebi.
...jaz pa voham jesen in prvič v življenju se veselim jeseni in s tem tudi prihajajoče zime. Z jesenjo bojo prišle tople, meni tako ljube barve in nešteti barvni odtenki od zelene, rumene, rdeče, oranžne, pa do rjave. In vonj, vonj listja, ki trohni... Pa kostanji, gobe, sprehodi po čarobnih gozdovih...
Ko bo jesen mimo, pride zima, meni vedno tako grozeča, temna in strašna, zavita v meglo, polna samote. Letošnje zime pa se veselim. Dolgih večerov v novem toplem gnezdecu, ob dobri knjigi, ali filmu, ali s čopičem v roki, v družbi mojega najdražjega in majhnega bitjeca pod srcem. Zaradi te pikice, ki zdaj ni več samo pikica, je moje življenje dobilo smisel, dobila sem neverjetno voljo do vsega, energijo, s katero bi lahko gore premikala, rahel nasmeh se je vrezal v moja usta in je ostal tam :) Verjamem, ne, vem, da bo letošnja zima drugačna. Od odslej vse naslednje.
Pomlad bo napolnila naš dom z otroškim smehom, jokom, z novim življenjem. In midva bova še bolj srečna kot sva zdaj, ko občudujema slikice našega deteta in božava trebušček :)
Srečna...
 |
| Sposojeno iz http://1.bp.blogspot.com |
