Tukaj zdaj

Spremembe

2012-02-20T11:21:00.002+01:00

Teh nekaj mesecev sem priča tolikim spremembam... predvsem lastnim. Verjetno se zaradi teh spreminja tudi okolica, vsaj tista, ki mi je pomembna.
Iz nesamozavestne deklice, ki ni zaupala v lasten potencial se je razcvetela ženska. Pokončna, nasmejana, prepričana v to, da mi bo uspelo. Karkoli, kakorkoli, a zavedajoč se tudi padcev in stranpoti. Zdaj vem, da bo. Da bom.
Sramežljivka, skrivajoč obline, sem z vsakim dnem bolj ponosna na spreminjajoče se telo, na svoj precej povečan zgornji in srednji del. Tudi moja polna lička so mi všeč :) , najlepši pa je tako ali tako buši, ki nosi največje bogastvo.
Spoznala sem, da je malo tistih dragocenih posameznikov, katerih mnenje šteje, kateri so mi pomembni, za katere sem pripravljena storiti marsikaj in vem, da tudi oni zame. In počutim se neskončno srečno, da so.
S tem sem nekako spontano prenehala ugajati nekim "nepomembnežem", za katere sem se pred časom tako zelo trudila. Teh je bilo ogromno. Skoraj vsak, tudi trgovka za pultom. Tako hitela sem biti prijazna, sladka, nič ni bil problem... saj me vendar morajo imeti vsi radi. ...pa ne, da nisem več prijazna. Samo, če rečem 10 dek, je to 10 dek. In ne 15, pa je pol to kr ok, ker pač nočem bit "taka".

Lahko bi rekla, da sem se sprostila in začela ŽIVETI. Biti tukaj in zdaj, kar je tudi nekako bila moja želja, vidna že v samem naslovu bloga. Sem. In si ne govorim več... "vidiš tako pa tako bi morala, tako bi bilo boljše, dobro bi bilo če bi..." ampak sem tako in taka kot sem. Če vstanem ob 10h, je ok. Se ne grizem več, da bi morala vstati prej.
Zadovoljna sem s tem, kar imam. Ne iščem več nekaj novega, neke nove filozofije, nekih novih obrazov, nove sreče, novih potrditev... (mogoče tudi zato nekajmesečni molk na tukaj-zdaj). Imam ogromno. Več, veliko več kot marsikdo. Predvsem pa imam dovolj. Vsega. Ne samo materialnega.
In vse to se zelo zrcali v moji okolici. Sproščenost, odprtost, smeh, ljubezen... vse je tako spontano, tako normalno. Tako prijetno.

...mogoče pa sem si končno dovolila biti ...SREČNA.

Čudovita vrtnica iz maminega vrta. Take zrastejo samo z veliiiiko ljubezni :)

Metuljčki so vzleteli

2011-11-13T08:10:00.001+01:00

Tako zelo zelo sem čakala ta dan. In...
...10.11. je bil ta dan, ko sem vedela, da je to to. Da niso to ne vetrovi, ne čudni premiki črevesja. Ampak da čutim svoje dete. Niso to nevemkake brce, ki me verjetno še čakajo. So le nežni premiki tam spodaj, tam notri. Metuljčki. Zelo nenavadno. Zelo osrečujoče. Tisti večer sem gledala nek res žalosten film, a na obrazu mi je dobesedno sijal nasmešek, obe roki pa sta božali rastoč trebušček.
Danes sva že od šestih zjutraj budna, ateka pa sva pustila spati (saj se je bogi revež vsaj parkrat ponoči zbudil, ko sem se valjala po postelji iz leve na desno, prestavljala kačo, šla na WC...). Kar nisem mogla spati, čutila sem premike v bušiju... mislim, da sem ga malo stisnila, ko sem spala na boku, malce bolj proti trebuhu. Pa se je mali odločil, da se ne bo pustil in me je zbudil :) Pa še lačna sva bila.
Skratka... velika sreča je bila, ko sem končno dobila "trebušček", da imam kaj za božati. Še večja je zdaj, ko ga čutim. Ko vem, da je tam, na varnem. In verjamem, da bo sreča prestopila bregove, ko ga bomo spoznali. In tudi ta dan komaj čakam.

Buši ni moj, mi je pa fotka zelo všeč. (http://www.the-elbowroom.com/wp-content/uploads/clinic-pregnancy.jpg)

Dež...

2011-10-26T22:37:00.002+02:00

Namen, da se zgodaj spravim iz postelje in spravim zgodaj v knjižnico (ki jo tudi zelo zgodaj odprejo in le malce kasneje, že vedno zgodaj, tudi zaprejo) je splaval po vodi. Po dežju. Zavita pod toplo odejo sem poslušala dežne kaplje, napol v snu spremljala korake dragega, zamrmrala tihi "ja, malo", ko me je vprašal, če bom kavo, nato zvoki kafe-mašine, spet dragi... kot običajno me, ko se kava kuha, pride dokončno predramiti oz. buditi. In že prvi še ne čisto budni trenutek sem se odločila, da bo knjižnica in preostala literatura, ki jo potrebujem, počakala do jutri. Kot tudi tisti kup fotokopij in knjig pri fotokopircu.
Najprej sva (jaz in moj trebuh) počakala še na jutranjo ploho poljubčkov, s katero se je tako zelo prijetno predramiti v nov dan, potem pa sem se odmajala počasi, zelo počasi v dnevno, se zazrla skozi okno in vedela, da sem se prav odločila. Danes bom ostala doma. In kako zelo srečna sem, da lahko to rečem, oddelam svoje v toplem zavetju doma. Takoooo zelo srečna, da mi ni treba obuti sicer novih škorenjcev in zapluti v pregloboke luže. Takoooooo zeloooooo srečna, da mi ni treba priti v službo vsa mokra in premražena, na začetku delovnega dne. In takooooo zeloooooo sreeeeeečnaaaaa sem zvlekla nase nad pižamo še pulover, si skuhala čaj, narezala jutranje jabolko, poljubila dragega v slovo, odgrnila zaveze in opazovala jutranji dež.
Obožujem take dneve, mračne, deževne... Sploh, če so jesenski, ko je spomin na sonce še svež. Tako zelo prijetno je prižgati luč, čeprav je dan, ko njena svetloba napolni prostor s toploto domačnosti.
Zleknila sem se na raztegnjen kavč (ki ga nisva posrpavila še od vikenda in ga zelo verjetno še dolgo ne bova :) ), prižgala še bralno lučko in predelala nekaj člankov, naredila nekaj izpiskov, šla vmes za računalnik in še tam podelala svoje obveznosti.

In prav take dni obožujem zato, ker so to dnevi za risanje. Za sproščanje, ko čopič zaživi svoje življenje in zapleše ples z barvami, po papirju. Že kar nekaj časa je minilo, kar sem se dokaj resno lotila kake samosvoje mandale. Ob prijetni glasbi z indijskim pridihom, ob vonju dišeče palčke, s pogledom skozi ogromno okno na dež.
In nastalo je tole:

Mandala jeseni

Ko sem jo še barvala, je prišel domov dragi. Kot vzorna gospodinja sem mu skuhala večerjo :)
in spekla posladek (hvala Pečjaku za njegove dobrote). Eden od vanilijevih žepkov ni bil preveč zadovoljen z vročino v pečici in je takole jezen prišel iz pečice.

Jezen vanilijev žepek

On pa, kot vzoren "mož" je poskrbel za moje dušno zdravje. Danes je bil na sporedu glasbeni večer. Večer, ko me dragi spoznava z glasbo, dobrimi komadi, ko mi skozi glasbo sporoča svoja čustva, ko se mi skozi glasbo odpre in preda. In tako odprtega ga imam tako zelo rada. ...kot bi za hip zasijal tisti biser, za katerega vem, da je nekje notri, skrit in varovan...

In brez tega obema ljubega komada seveda tudi danes ni šlo. Čudovita pesem. Ena boljših. Čeprav mi ne Demolišni ne Helena drugače sploh ne sedeta. Tole je pa perfektno. In prav primerno današnjemu dnevu.

Obožujem take dneve, kot je današnji. Čeprav je dež.

Jesensko listje...

2011-10-09T18:15:00.000+02:00

...kam hitiš?
Ujeli bi te radi,
ko z vetrom rajaš in vrtiš,
kot zlato se kolo.

Lepo škrlatno je drevo,
ko hladen veter veje.
V vseh barvah zažari jesen,
a sivo je nebo.

Danes je bilo nebo modro. In jesenska mavrica naravnost čudovita. Žametne hlače, debel pulover, fotoaparat in sem šla na en trebuhast dopoldanski sprehod.
Toplo sonce in hladen veter, ki je podil zlate in škrlatne liste naokoli, sta mi iz škatlice spominov na čas obiskovanja vrtca prebudila pesmico. S prav tako čudovito melodijo. Ta pesmica tako čudovito naslika barve in občutja jeseni... Obožujem tetko jesen in njene barve, vonje... in presenečenj polne daljne spomine.

Imena...

2011-10-06T09:24:00.001+02:00

Bil je en tistih toplih jesenskih večerov, že ovitih v temo. Zahotelo se mi je mangovega soka, dragemu pa poli salame. Že odkar sva se preselila, sva ugibala, koliko imava peš do Leclerca, pa sva se odločila ugotoviti. Tistega toplega jesenskega večera.
Obožujem sprehode, tako solo kot v dvoje. V dvoje so običajno bolj pestri, na dan pridejo mnoge teme, mnoge misli, želje... Tako sva na poti nazaj nekako prišla na temo imen za otroka.

Prve solze smeha so sledile idejam o imenih povezanih s hrano. Jošt je po zaslugi Ljubljanskih mlekarn že na meji. Poli je sicer lepo ime, a je povezava s salamo več kot očitna. Sledili so: Čuft, Sarma, Jota... zanimivo, da če pomisliš na te izraze kot imena, kar grejo v uho :)

Potem sva nekako prešla na fuzbal, ker odkar sva se preselila skupaj, pač gledam tudi fuzbal in sem se o njem veliko novega naučila. Dragi je pač en tistih, ki pozna večino igralcev, večino klubov, kaj se dogaja v vseh višjih državnih ligah, kot tudi v ligi prvakov in ligi UEFA. Skratka, fuzbal imena, da bi mu nekako s tem položili fuzbal že v zibel :) Pa smo šlo preko najbolj očitnih: Zlatko, Džoni, če bi bil Amir ali Samir ali Zlatan, ga moj oče ne bi priznal za svojega vnuka :) ... in slovenili Diego, pa Zinedin, Lionel, Iker...

Izbiro imen sva zaključila s huronskim smehom. Ker originalnost šteje, povezava z fuzbalom pa mora biti več kot očitna, bo prvi sin Ofsajd (v rojstnem listu in dokumentih Prehitek), drugorojena bo hči z imenom Štanga (v dokumentih Vratnica), tretji bo pa spet sine in bo Avt. Če bo otrok več, imava še veliko rezerv za imena. Tako naju tudi sosedi ne bojo prijavili na socialno, ko bova z malce povišanim glasom komandirala otroke. Bojo pač mislili, da je spet fuzbal :)

sposojeno na: http://www.vizura-vitez.si

Spila sem kozarec soka, dragi je pojedel sendvič s poli, otroka bova pa poimenovala, ko ga bova spoznala.

Life is good.

2011-10-03T22:17:00.001+02:00

Ste že imeli kdaj občutek, da vam bo srce razgnalo od same sreče in radosti?

Mene danes prevevajo takšni občutki. Neizmerna sreča. Vse klapa, vse štima, in še nove in nove stvari, ki mi lepšajo ne samo dan, teden, ampak celo življenje.

Dete je zdravo, precej živahno in nagajivo že v trebuhu, pri svojih 3 mesecih in 6-ih cm.
Služba je užitek, izziv, z delovnimi presenečenji, začenši tako mimogrede na eni kavi...
Dom in tu in tam in tam je poln ljubezni. Dragi je najdražji in najboljši. Mami je itak d'best. Njegova tud ni švoh.
Gnezdece toplo, urejeno, udobno in ugodno.
Tistih nekaj prijateljev je tapravih.

In danes na moji majčki piše: "Life is good." Pa še res je.

Njemu je to jasno... Life IS good!

Kritika

2011-10-01T09:25:00.001+02:00

Včerajšnji kar dolg pogovor oz. bolj čvek o tem in onem s prijateljem/kolegom/sodelavcem mi je dal za misliti o več stvareh. Ena od teh je bila "kritika".
...kako nekdo sprejme kritiko, nam lahko veliko pove o človeku samem. Seveda govorimo o kritiki, ki je na mestu, upravičena in ne gre za prazno kritiziranje in sproščanje lastne napetosti nad drugim. Skratka... če je kritika dobrodošla, če jo oseba sprejme z odprtimi rokami, se pogovori in predebatira situacijo, potem mislim, da je le ta pripravljena rasti, se razvijati, nadgrajevati svoje znanje, vedenje... To je oseba, s katero je sodelovanje sploh mogoče. Mislim da s kritiko, izraženo na pravi način, lahko napredujemo. Vsi.
Če pa oseba kritike ne sprejema in sledijo dnevi, tedni, meseci ali celo leta užaljenosti, zamer, neumnih izgovorov in upravičevanja zakaj tako, vse to običajno spremlja trdno mnenje o lastnem "vedno prav". Taki ljudje mislim da so obstali nekje na poti svojega razvoja, zadovoljni s tem kar imajo, s tem kar so, čeprav globoko v sebi vedo, da bi se dalo postoriti še marsikaj. S tem, z nesprejemanjem kritike sami semi onemogočijo razvoj. Onemogočijo komunikacijo, zdravo komunikacijo med sodelavci, družino, znanci...
Prepričana sem, da se učimo celo življenje, se razvijamo, se spreminjamo, pot navzgor nam pa seveda kažejo napake, ki jih opazimo sami, po večini pa nas na njih opozorijo drugi. In le te so nek smerokaz nazaj na "pravo pot".
...pa s tem ne pravim, da se moramo ukloniti vsaki kritiki, ustreči vsakomur, spremeniti sebe in svoja dejanja tako, kot pravijo drugi. Kritika naj bo povod za čimbolj objektiven razmislek o tem, kaj delamo, kako to delamo in ali res lahko to naredimo še bolje.

Kritiziranje, torej podajanje kritike "pravim" osebam na pravi način pa je že druga zgodba...

Kako pa tale muc prenaša kritiko? ;)

Srečna...

2011-09-25T20:39:00.006+02:00

Vsak, tudi jaz potrebujem kdaj kako dozo spodbude. Sploh v časih, ko se srce smeji, ko je na nebu sonce, brez oblačka, ko srce poje in ko se oko zarosi le od sreče in radosti.
Pohvala mojih besed in sestavkov, ki obudijo kak skrit kotiček nekje globoko globoko... mi je segla do srca. In me spodbudila k novim zapisom. Hvala, draga prijateljica. In verjetno me nisi "našla" po naključju, ampak z nekim namenom, ki je poznan le tebi.

...jaz pa voham jesen in prvič v življenju se veselim jeseni in s tem tudi prihajajoče zime. Z jesenjo bojo prišle tople, meni tako ljube barve in nešteti barvni odtenki od zelene, rumene, rdeče, oranžne, pa do rjave. In vonj, vonj listja, ki trohni... Pa kostanji, gobe, sprehodi po čarobnih gozdovih...
Ko bo jesen mimo, pride zima, meni vedno tako grozeča, temna in strašna, zavita v meglo, polna samote. Letošnje zime pa se veselim. Dolgih večerov v novem toplem gnezdecu, ob dobri knjigi, ali filmu, ali s čopičem v roki, v družbi mojega najdražjega in majhnega bitjeca pod srcem. Zaradi te pikice, ki zdaj ni več samo pikica, je moje življenje dobilo smisel, dobila sem neverjetno voljo do vsega, energijo, s katero bi lahko gore premikala, rahel nasmeh se je vrezal v moja usta in je ostal tam :) Verjamem, ne, vem, da bo letošnja zima drugačna. Od odslej vse naslednje.

Pomlad bo napolnila naš dom z otroškim smehom, jokom, z novim življenjem. In midva bova še bolj srečna kot sva zdaj, ko občudujema slikice našega deteta in božava trebušček :)

Srečna...

Sposojeno iz http://1.bp.blogspot.com

S-misel

2011-08-12T21:48:00.001+02:00

Pride trenutek, dogodek, preblisk v življenju, ko se vse premakne ravno toliko, da se končno stvari postavijo na svoje mesto.
Počutim se, kot bi že 33 let igrala igro potez, premikala kocke različnih oblik levo, desno, gor dol, poslušala tudi druge dimenzije, barve... In zdaj sem igrico končno obrnila. Vse kocke so našle svojo mesto, kateremu ustrezajo tako po barvi, obliki, dimenziji, vse... Vse je ok. Vse je dobilo svoj smisel.
Jaz sem dobila smisel. Vsak moj korak in vsaka moja misel. Vsaka beseda in vsak nasmeh.

S smislom so se izgubile še zadnje sence strahu in tesnobe, ki so še čakale na preži v zaprašenih kotih. S smislom sem našla mir.

Živalski kamp

2011-08-01T09:53:00.000+02:00

Teden smo preživeli v kampu na sami konici istrskega kljuna, v čudovitem okolju, v bližini Kamenjaka. Posebnost kampa in okolice... živali. Takšne in drugačne, polno njih. Sploh takšnih in drugačnih psov, ki so imeli svoj del plaže. Ne vem, če sem že v kakem kampu videla toliko psov. In tudi zaradi količine psov preseneča prisotnost ostalih živalic v kampu.

Galebi na morju niso nič posebnega. A tile "naši" so bili, kar govorijo fotografije same :) In bili so prav neboječi, domači, čeprav si se mu približal na kak meter dva je arogantno obrnil glavo in rit in le odkorakal drugam. Kaj, da bi zletel...

Pozer

Izjemno žejen galeb na nedeljsko jutro

...in še galebov mladič. Mlad pozer.

Tudi galebi niso nič posebnega. A posebna je tale fotografija detajla premanturske cerkvice.

V kampu smo že prvi dan videli Frančeka (tako smo ga mi poimenovali), skritega pod hiškami. In videvali smo ga vsak naslednji dan, najpogosteje zjutraj, ko je priskakljal mimo hišk in iskal svežo travo. Moj trud, da ga končno ujamem v objektiv je bil poplačan šele 5-i dan z zadovoljivo fotko :)

Franček se pase

Nedaleč od naše prikolice je domovala družina mucic. Sladke, igrive, ravno prav previdne in crkljive.

Na plaži pa so nastajale malo drugačne živalice. Mami je risala rožice, da so imele moje "žuže" kaj za jesti. No, nekaj žuž je nastalo tudi izpod maminega čopiča. Vodene barvice so izjemna zabava za staro in mlado na plaži.

Žuže in rožice

Za konec pa še prebivalec Kamenjaka... teropod. Hodili smo celo po njegovih stopinjah, ki jih je pustil na Kamenjaku pred najmanj 65 milijoni let.

...to seveda niso vse živalice, ki smo jih videli, a obisk akvarija in kmetije sodita v drugo zgodbo.

Rišem, torej sem

2011-07-10T20:59:00.001+02:00

Pa sem, končno, prešla pri risanju onkraj. Iz narisati v risati. Risati zato da rišem, da uživam v vsakem detajlu, v vsaki niansi, v vsaki pikici in črtici. In uživala sem. Celo soboto in nedeljsko dopoldne.
Zdaj ponosna visi na steni, sveti name in me čuva. ...in jaz, ponosna nase, svetim, ker mi je uspelo. Uspelo mi je samo risati, neobremenjena s končnim izdelkom, prepuščena trenutnemu navdihu, uspelo spihati prah iz že dolgo nazaj kupljenih platen in uporabiti sveže kupljene akrilne barve. Uspelo mi je postaviti delo na stran, ker sem zares potrebovala oddih. Iz službenega narisati čimveč, čimhitreje in tembolje, sem se prepustila domišljiji, barvam in preprosto samo risala. Ker takrat samo sem. ... Rišem, torej sem.

Mandala

Popolnost

2011-07-06T22:52:00.001+02:00

Res je vse tako kot mora biti. Vse se zgodi takrat kot se mora, s svojimi vzroki, razlogi, mi pa moramo biti toliko pozorni, da se učimo iz tega. Če ne, se lekcije ponavljajo...

Dan je bil (po)poln. Moje mandalke so super.

Nauk tega dne: pogovor reši marsikateri nesporazum, zamero.

Tale je popolna. Metulj je popoln. Popolnost...

Pomoč

2011-07-06T10:36:00.001+02:00

Delam. Doma. Končujem z risanjem enega od projektov. Končno sem ujela ritem in mi gre. Ob risanju se ali prepuščam glasbi, ko pa se um začne tavati pa poslušam TTC predavanja. Zanimivo. Ob risanju sem preposlušala antično mitologijo. Združimo prijetno s koristnim :) oz. bolj koristno s koristnim.
Ker sem bolj ali manj sama, mi pridejo tu pa tam pomagat mali pomagači... da mi ni dolgčas in da me spodbujajo. Vsakršna pomoč je dobrodošla.

Brez srbečih oteklin mi ga je uspelo pospremiti nazaj v naravo.

Tale je v bistvu prišla vedrit, ko je zunaj divjala nevihta.

Ko pa rabim malo oddiha, ne rabim iti daleč. Kaj kmalu me poti popeljejo v zeleni svet miru, tišine in čudežev narave...

Na barju so komarji. Veliko komarjev... tudi takih, ki pozirajo :)

Spremembe

2011-06-30T23:07:00.003+02:00

Je kaj narobe z mano, če me hude besede, žaljenja in dramatični izpadi neke osebe niso niti malo prizadele?
Je kaj narobe z mano, da me drugega mnenje ne upogne in razlomi?
Je kaj narobe z mano, da sem končno postavila temelje, ki so dovolj trdni, da stojim na njih in ponosno in zadovoljno zrem v svet? Da vem kaj sem, kdo sem tukaj zdaj, na tem mestu?
Je kaj narobe z mano, če verjamem v dobro v ljudeh?
Je res narobe, če sem naivna da to mislim? Da verjamem, da vsak dela najbolje kar je v njegovih močeh?
Sem res hinavska, če hočem ljudem dobro, tudi tistim, ki me "zmerjajo"? Če nisem "straight forward" in ne povem v obraz stvari, ki mi ležijo na oster način, ampak se trudim te stvari povedati tako, da bi naredila čimmanj škode tistemu, kateremu besede grejo in se trudim, da bi se le ta kaj naučil in videl situacijo še iz katerega drugega kota?
Ali to pomeni, da ...

... trenutno razmišljam o vsem tem, o dogodkih ta teden in bližnji preteklosti. Gre mi na jok ob vsej tej drugačnosti. Zaradi nje se mi zdi, da zgubljam ljudi okrog sebe, za katere sem mislila, da so bi blizu. Da so moji prijatelji. Zaradi tega, ker sem hotela le dobro, sem "izgubila" pred meseci eno prijateljico, (pa vem da je bolje tako, ker ima sama težave, ki jim ni kos), zdaj se od mene oddaljuje še druga prijateljica. Ravno zaradi tega. Ker hočem dobro. Drugače tudi ne znam... in je to razumljeno drugače. kljub temu, da verjamem v svoj prav, da vem, da ne delam nič narobe, nočem ostati sama... (saj vem da imam najdražjega in brdo ljudi, ki so mi blizu, ampak dva meni ljuba človeka sem "izgubila" v tako kratkem času...)

Mogoče pa je samo čas, da se zamenja garnitura, mogoče se spreminjam in se morajo spremeniti oz. zamenjati tudi ljudje okrog mene... (solze, debele solze tečejo po mojem licu). Spremembe so dobre, ne? Običajno so na bolje, ne? Verjetno je res čas... čas za spremembe. Ker vem zavedam se, da sem se zelo spremenila v razmeroma kratkem času. Nekaj stvari sem končno dojela, končno "ponotranjila" in jih zaživela. Nekaj zame bistvenih. Končno sem podrla stare trhle lesene temelje mojega biti in ulila nove temelje, veliko bolj trdne. Lahko bi rekla, da sem se redefinirala.

Mogoče moram pa samo dojeti, da sem samo sama sebi stalnica, vse ostalo pride in gre. Vse se spreminja. Tudi jaz se spreminjam. Mogoče pa se moram iz te lekcije naučiti, da tudi prijatelji pridejo in grejo. Tudi tisti, za katere misliš, da so prišli zato, da ostanejo.

...le nekdo je prišel pred več kot šestimi leti, prišel da ostane... tako ali drugače.

Rimski dan v Cerovem

2011-06-27T20:43:00.000+02:00

Sobotno jutro v vasi Cerovo...

Sonce je že dobivalo svojo moč, ko smo se počasi začeli zbirati na ogromnem prireditvenem prostoru društva Cer v mali vasici Cerovo, za devetimi gorami ni devetimi vodami :) in začeli pripravljati našo opremo.

S kulturnim društvom Vespesjan smo, na željo organizatorja neke vrste zaključnega piknika za znance, prijatelje in sodelavce, del dogodka preselili za dve tisošletji nazaj, v rimske čase.

Največ je bilo seveda delavnic za otroke.
Deklice (in tudi fantki in mamice) so si lahko izdelali ogrlice,

izdelovali smo tudi mozaik z motivom cer-a, drevesa, po katerem se imenuje vas (in je tudi zaščitni znak društva),

fantje so si izdelali svoj ščit in čelado (ščit iz izdezano čelado iz kartona je bilo treba samo pobarvati in porisati v želenih motivih),

da so se lahko kasneje prelevili v prave rimske vojake in se udeležili urjenja...
...korakanja rimske vojske...

...učenja rimskih vojaških formacij, npr. želve...

...in drugih vojaških veščin.

Streljali smo s katapultom, izdelanim po rimskih načrtih,

se učili streljanja z lokom,

obiskal pa nas je tudi sam cesar Vespesjan :)

Tole je pa naša petčlanska vojska (brez centuriona), ki si je sama izdelala večino svoje opreme (ščite, oklepe, čelade in še marsikaj). Čudoviti so...

Bilo mi je v čast in v izjemno veselje, da sem sodelovala. Ni lepšega kot opazovati otroke, kako zelo uživajo v "rimskih časih".

Barjanske poljane

2011-06-23T10:01:00.000+02:00

Vedno znova me fascinirajo... te barjanske poljane ...

Barjanske živalice

2011-06-20T19:28:00.001+02:00

Te moje barjanske poti me vedno sprostijo, nasmejijo, pomirijo, prišepnejo kak nasvet, mi dajo tisto, kar potrebujem. In nikoli mi ni dolgčas. Vedno imam spremljevalce. Večje ali manjše :) Čudovit rdeč metulj s pisanimi očesci - dnevni pavlinček se je z mano poigraval kar nekaj časa, predno se je le odločil, da se bo pustil slikati. Sédel je na cesto, komaj kak meter pred mano in mirno poziral, dokler nisem končala. In to po skoraj polurnem pregovarjanju, skakanju sem in tja za njim in njegovih vrtoglavo izzivalnih in poigravajočih poletih okrog mene...

...pogrešala jih bom...

Dnevni pavlinček

Okati rjavec

Čudovita gosenica :)

Modri bleščavec

Mali čudovit hrošček, katerega imena nisem našla :(

Labirinti

2011-06-16T14:49:00.001+02:00

Življenje je pot po labirintu do središča - do samega sebe. NE blodnjaku, kjer je nebroj slepih ulic... Po labirintu, kjer je možna ena sama pot. Naprej. Čeprav se pot navidezno marsikje oddaljuje od cilja, kot se v življenju marsikdaj oddaljimo od samega sebe, gremo še vedno naprej. In čeprav je cilj kdaj že v vidnem polju, se lahko pot kaj kmalu spet oddalji. ...kot imamo tudi v življenju kdaj očutek, da smo končno dojeli bistvo in da smo pripseli v varen pristan. Pa ugotovimo, da je treba še naprej, da se moramo še veliko naučiti.

Z "mandalkami" smo šli na končni izlet v svet labirintov. Ne samo, da smo se imeli izjemno kot skupina, se zbližali in še bolj spoznali. Vsak od nas je prehodil tudi del poti do samega sebe. In bližje samemu sebi smo tudi bližje drugim, so naši odnosi veliko boljši, ker smo pristnejši.

Pri zadnjih vratih so nas radovedno opazovali mali puhasti ptički :)

In ker so me labirinti popolnoma prevzeli sem doma (prvič!) vzela platno in nove oljne barve in se lotila labirinta, ki je najmočneje vplival name. Labirint modrosti. Zdaj se suši in žari svojo energijo nad mojim prvim (in edinim) kvačkanim mega-angelčkom.

Labirint modrosti

Žival'ce

2011-05-24T22:52:00.001+02:00

Že cel teden je tak bolj slab. Energija na minimumu, kljub krepko odmerjenemu spancu kar nisem mogla prit k sebi. Utrujena, nejevoljna, jokica, tečka... Danes sem zjutraj potegnila do 9h. Ker ni bilo druge. Ob 8h sem pokukala proti uri, se že odgrnila, da bom vstala, pa je telo protestiralo. Zelo pasivno protestiralo. Obstalo je v postelji, nepremično. In tako sem se vrnila nazaj v sanje, kjer sem končala...

Dopoldan sem namenoma preživela mirno. Doma. Ko sem odprla vrata, da dobim nekaj svežega jutranjega oz. dopoldanskega zraka me je čez nekaj časa prišel najprej pozdraviti ptiček mladiček. Glasno mi je poskušal nekaj dopovedati. Čeprav sem kolovratila okrog njega s fotoaparatom in ga ogovarjala, se ni pustil kaj dosti motiti. vsake toliko mi je namenil svoj prepričljiv "čiv". Ko je ugotovil, da ga res nič ne razumem, se je obrnil in odletel svojo pot. Ko je bil že na poti sem ga še slišala "čiv!"

Potem sem šla pogledat, če so cote že suhe. In okrog vhodnih vrat in mene se je motovilil metulj. prelep črnobel metulj. Ko sem skočila po fotoaparat me je pridno počakal. Poziral. Se smukal okrog mene. Prav nič boječe. Spet, kot bi mi želel nekaj povedati...

Ko sem metulja spraševala in ga nagovarjala, me je slišala hišna psička Reni in pridirjala z vso svojo živahnostjo, igrivostjo in spontanostjo in pregnala metulja vendar le na najbližjo orehovo vejo. Da si je zviška ogledoval cirkus, ki ja vedno naredi Reni. In ta njena radoživost me je spravila v še boljšo voljo. Nasmešek na obrazu je prerasel v nasmeh, mestoma tudi glasen smeh.

Potem je bilo treba počasi na pot. S kolesom, mimo neskončnih travnikov, polnih cvetja, mimo nešteto metuljev, ptic, po čudovitem Barju do Ljubljane. Dogovorjena sem bila z mojo drago prijateljico in njeno psičko, mojo varovanko (ali kako se reče tistemu, kateremu si boter). Skupaj sva preživeli čudovite tri ure na gradu. Ona vem, kaj mi je ves čas dopovedovala... "žoga... žoga... vrzi... žoga...". Če seveda odštejem najbolj ljubeč, moker in tudi boleč pozdrav, ki mi ga da samo ona :) Dolgo nisva bili skupaj in obe sva neskončno uživali. Potem sva še z njeno "mami" počvekali, medtem ko je Miša počivala, mi vsake toliko skočila v naročje in ponovila pozdrav.

Pa je bilo treba domov. Spet čez gmajne, čez travnike... Dišeče po senu, po bezgovih cvetovih... Mmmmmmmmmmm... in na sredi poti, na dolgi cesti zagledam gospoda fazana, ki preganja dve fazanki. Malce sem upočasnila in jih kar nekaj časa opazovala... dokler se niso odločili iti s ceste se preganjati na travnik.

Doma še dobro nisem kolesa prislonila, priteče k meni punčka, ki živi v hiši, kjer imam jaz svoje stanovanjce in me povpraša, če si želim videti koziko. Mlado koziko oz. kozlička, ki je včeraj primeketal na svet. Seveda sem šla, vsa prešvicana... komu mar. In kako je sladek, mehak, kako ljubek, droben. In mami koza tako skrbna, ljubeča, tako pozorna... Čudovit prizor.

Potem me je še mala peljala pogledati zajčke, mlade zajčke. Ogromno njih. Okrog 28. Tako krotki, prav nič boječi. Zelo radovedni, nagajivi in takoooooooooo mehki. Sladki mali.

Moj dan je bil popoln. Zahvaljujoč vsem tem živalicam, ki so mi tako ali drugače dale vedeti, da me imajo rade, tako kot imam jaz njih.
Saj so mi včeraj meni ljubi polepšali dan... drage moje punce so mi priredile pravo presenečenje, moj dragi me je peljal na čudovit sprehod... Ampak tele živalice so mi dale najlepše porojstnodnevno darilo. Hvala...

Poslušati

2011-05-15T17:25:00.000+02:00

Ko te prosim da me poslušaš

in mi začneš dajati nasvete,

nisi naredil tega, za kar sem te prosil.

Ko te prosim, da me poslušaš

in me začneš spraševati: "Zakaj?",

ne morem čutiti na moj način,

pohodiš moje občutke.

Ko te prosim, da me poslušaš

in ti začutiš, da moraš narediti nekaj, da rešiš moj problem,

si me razočaral, pa naj se sliši tako nenavadno.

Poslušaj!

Vse kar sem te prosil, je, da me poslušaš.

Ne govori ali ne delaj -

samo prisluhni mi.

Nasvet je poceni: za šestotaka ga dobim v časopisu.

In jaz lahko delam zase; nisem nebogljen,

morda sem brez poguma in neodločen, ne pa nebogljen.

Ko boš naredil nekaj zame, kar lahko storim sam,

in kar moram storiti zase,

boš s tem povečal moj strah in šibkost.

Toda, ko boš sprejel to preprosto dejstvo, da čutim, kar čutim,

ne glede na to, kako nerazumno je,

potem se bom odrekel poskusom,

da bi te prepričal, kaj je za temi občutki.

In ko je to jasno, so odgovori razumljivi in jaz

ne bom potreboval nasveta.

Nerazumni občutki imajo pomen, ko razumem, kaj je za njimi.

Prosim, poslušaj me in mi prisluhni.

In če želiš ti odgovoriti,

počakaj na svoj trenutek in

bom jaz poslušal tebe.

/neznani avtor/

...kako zelo sem potrebovala to pesem, to "modrost" sem ugotovila šele, ko sem jo prebrala.
In kako zelo zelo bom morala vaditi, da bom osvojila to veščino poslušanja...

...tako kot mora biti

2011-05-06T10:16:00.000+02:00

Zadnjih nekaj dni je bilo precej burnih... Že dolgo nisem doživljala v sebi toliko nemira, toliko nesigurnosti, toliko prestresov. Veliko sem morala razmišljati, da sem postavila stvari na svoje mesto, pa se je kaj zgodilo, spet pometalo vse iz predalov in je bilo treba ponovno zlagati. Zdaj mislim, da vem kje sem in kam grem. Z vso to novo prtljago. Za katero verjamem, da sem jo prav pospravila. V nasprotnem primeru bom prej ali slej dobila ... opozorilo (ali več njih).
V veliko pomoč mi je bil mamin življenjski nasvet, da se vse stvari zgodijo z razlogom, ki pa običajno ni viden v prvih fazah dogajanja. Kasneje pa se prav to izkaže. Ko sem doživljala izjemno intenzivne čustvene prestrese, sem globoko dihala in se osredotočala na dih in verjela, zaupala, da je tako najbolje zame in za vse.
In res je tako. Počasi se zavesa odgrinja in začenjam videvati celotno situacijo in njene posledice. Seveda še zdaleč ne vseh, a nekatere dobre posledice so že kristalno jasne. Da se bodo še druge izkristalizirale, pa rabim potrpežljivost. Le ta pa ni ravno moja vrlina... Vaja dela mojstra, če... mojster dela vajo :)

...in malo moje fascinacije nad cvetočimi divjimi kostanji

Barjanske poti

2011-05-05T10:25:00.001+02:00

Po enem letu mojega bivanja na robu tega prekrasnega močvirja začenjam aktivno spoznavati njegove čare. Barjanske meglice, vonjave, žival'ce in rož'ce...
...bjutiful...

Mir

2011-04-25T17:27:00.000+02:00

Moj korak je počasnejši, moj glas je tišji...
Moje misli se mirno sprehajajo po gozdu idej...
Občutek v želodcu je ... neobičajen.
Moj vdih je daljši, tišji...
Moj srčni utrip je ... kako bi rekla ... miren.
Okrog srca čutim, prav čutim nekaj... nekaj toplega, nekaj svetlega. Ljubezen.
Usta so rahlo, ampak prav rahlo privihnjena v rahel, ampak prav rahel nasmeh.
Vonj se je izostril... cvetoče drevje in travniki so dobili še bolj čudovito dehteč vonj.
Hrbtenica noče biti več ukrivljena in vztraja izravnana.
Zeleno drevje je postalo še bolj zeleno in zeleni tranviki so še bolj ozeleneli.
Svet je isti, a drugačen....

Sem zadovoljna.

Imam vse kar potrebujem.

Hoja navkreber

2011-04-17T17:01:00.000+02:00

Več kot mesečna odsotnost...

...ko hodiš v hrib, ko lahko samo dihaš, ko nimaš časa za misli, za občutke, za drevesa, za sonce, za svet, ko si samo ti, tvoj dih in hrib, ki ga moraš premagati...

Ta hrib sem grizla ta mesec, se ukvarjala z meni najpomembnejšimi stvarmi, najti svež zrak, sonce, priti na malenkost višjo nadmorsko višino. In... prav malo mar mi je bilo, da nimam nič za povedati na tem malem prostoru... Svoje misli sem čistila nekje drugje... v anonimnosti... ker edino tako sem se lahko res sčistila.

Zdaj sem, kjer sem. Spet nekoliko drugačna, z novimi izkušnjami, novimi znanji. Predvsem pa z okrepljenim psiho-fizičnim stanjem (in se še krepi), nekoliko po lastni zaslugi, predvsem zato, ker sem si pustila pomagati in ker sem imela pogum se prepustiti nekomu, nečemu, ne glede na dvome iz okolice, ne glede na finančno situacijo, ne glede na obveznosti. In ... zadeva oz. zadevi delujeta. Nekje so poskrbeli (in še skrbijo) za pravilnejše delovanje mojega telesa (zapackanega, razštelanega, z izjemno šibkim imunskim sistemom), drugje pa izjemna oseba skrbi za izboljšanje psihičnega počutja in me usmerja k vzrokom vseh mojih težav.

Kamenja v mojem nahrbtniku je vedno manj, mislim, da je tudi v nahrbtniku ena luknja, saj tu pa tam sem lažja, ne da bi vedela kdaj in kako se je to zgodilo. In tako vsak dan lažja vsak dan lažje grem navhrib.

Pomlad tudi zame :)

Vzponi in padci

2011-03-14T16:16:00.000+01:00

V življenju so vzponi in so padci.
In najpomembnje se je po padcu, naj bo še tako hud, pobrati. Obrisati solze, krvaveče rane, pobrati droben pesek iz ranjenih dlani, dvigniti glavo in zakorakati naprej. V jutrišnji dan.

Prioritete

2011-03-11T17:13:00.000+01:00

Prijateljica me je ondan povabila na čajček. Želela je govoriti o tem, kako si jaz postavim prioritete, kako zmorem več "projektov" hkrati. Kako jih postavim v vrsto, kako jih opravim, kdaj katerega... Namreč sama ima velik problem s tem, veliko projektov, vendar se stvari nikamor ne premaknejo, dela vse naenkrat, ker so vsem roki že davno potekli... Vsem se enako mudi. A vseeno jih je potrebno postaviti v vrsto. Odločila se je, da bo povprašala mene. Saj ne da blestim v efektivnosti, vendar sem se zadnje dve leti, kar imam s.p., ogromno naučila. Tudi o prioritetah.
Torej, moje prioritete...
Najprej sem jaz. Najpomembnejša. Na prvem mestu je moje počutje, moja dnevna kondicija, moj čas "off"... malica, sprehod tudi med delovnim časom, posedanje na sončku, če je potrebno. En dan v vikendu, če so vremenski pogoji, hribi. Ali daljša fizična aktivnost. Če med vikendom ne gre, si bom vzela med tednom čas. Tudi zjutraj ne vstajam, ko je še tema. Če sem utrujena, tudi malce poležim. Bolje to, kot pa da kot mesečnik presedim dan za mizo, gledajoč ekran... neefektivno. Škoda časa... Vzamem si čas za blog, za fotografiranje, vzamem si čas za knjige, filme, serije... ker vem, da če ne bo vse v redu z menoj, če se ne bom dobro počutila, se sesuje ves preostali del lestvice prioritet, ker postanem neefektivna. Ker ne zmorem toliko, kot bi lahko. Čas vložen v moje počutje je naboljša investicija.
Naslednji je na vrsti moj dragi.Oz. midva. Najin čas skupaj. Ker zaenkrat živiva narazen, je sicer izjemno skopo odmerjen, vendar noben ne čuti pomanjkanja ali posledic le tega. Ko sva skupaj, čas maksimalno izkoristiva. Sicer pa sva tako jaz kot on dokaj zasedena z lastnimi projekti. On ima fax, ki mu je prioriteta, ob študiju dela, jaz imam sebe in delo. In vse to je potrebno uskladiti za tistih nekaj ur tedensko. Do nadaljnega bo tako in tako nama je ok.
Potem je delo. Delo, ki ga opravljam z veseljem, z vsem srcem. In hvala bogu (oz. verjetno sama sebi), da si lahko sama odmerjam čas, kdaj in koliko delati. Imam več manjših naročnikov, za katere delam doma in eno stalno delo, kjer imam svojo mizo, "pisarno", računalnik, lučko, fascikle, najdbe,... skratka svoje delovno mesto. In kako izdelam prednostno listo projektov, ki mi pridejo na pot?
Vsi vemo, da se dandanes vsem vse mudi. Čimhitreje. Takoj zdaj. čas je denar. In... na prvo mesto postavim manjše projekte, za katere vem, da jih lahko kmalu končam. Zaključim. In me ne mučijo več. In to je dobro tudi za samozavest. Za občutek, da se stvari premikajo.
Potem sledijo projekti, katerih naročnik izrecno zahteva res res res hitro hitro.
Zgornje velja tako za delo doma kot "v službi". Če se mudi z risanjem, sem tudi kak dan, dva doma. Če se mudi v službi, je delo doma skrčeno na minimum, v popoldansko/večerni čas.
Potem sledijo večji, dolgotrajnejši projekti, ki jih delam vmes, ko ni nič nujnega. Le te pa si rada razkosam, razdelim v manjše projektiče, ker pri velikih.. me mine. Ker se nikamor ne premakne. Razdelitev, čeprav po številkah, škatlah, dnevih, mesecih, območjih, karkoli. Samo da imam občutek, da zaključujem stvari.
In tako gre....
Vseskozi pa je potrebno biti samozavesten glede svojega opravljenega dela, ne preveč opravičujoč, zakaj delo še ni opravljeno. ker če se preveč opravičuješ, daješ občutek, da si kriv. Da traja tako dolgo zato, ker si ti kriv. To je ena pomembnejših stvari, ki sem se jih naučila. Biti samozavesten, spoštovati in visoko ceniti tako svoje delo kot tudi sebe. In če sam ceniš svoje delo, ga bodo tudi drugi. In če bo potrebno, tudi še malo počakali.

Hvaležna sem, da imam tako delo, da je taka prioritetna lista mogoča. No, mislim, da sem si sama ustvarila tak način dela. S časom. Ker sem se tudi sama razdajala delu, celo sebe pa še malo, in tako šla do pekla in nazaj. Hvaležna sem, da sem prišla nazaj, spremenjena, samozavestnejša... in s tem tudi veliko bolj koristna. Sebi in drugim. In "znanosti".
Ko bom pa nekega dne imela družino, bo pa ta lista zelo verjetno veliko drugačna. Čeprav prvo mesto še vedno ostane zame. Ker brez zadovoljne žene ni zadovoljnega moža, brez srečne mame ni srečnih otrok...

Ne pozabi si vzeti čas zase in malo posedeti na sončku :)

Projekt 365: teden vprašanj, vprašajev... (8-14)

2011-03-09T21:25:00.000+01:00

Naj govorijo slike...
...ker s temi vprašaji je bilo res vprašljivo, vprašujoče... skratka zelo negotovo a hkrati zelo široko...

have fun ;)

"Le kaj dobrega je nasula v skodelico?" se sprašuje Džingis, moj mongolski skakač, ki ima še cimra, brata Kana. In oba sta enako kjut.

Pijan pilot? Zračni slalom? Ne, ne, samo rahlo vzvalovana vodna površina, v kateri odseva letalo :)

Le kaj išče moški spodaj desno? Mogoče pa se le dela, da kaj išče, da mimo priteče mična ženska levo spodaj :)

Duhec? v časopisu bi ob objavi brali: ...šele ko je razvila fotografijo, je opazila, da je na fotografiji tudi nekaj, česar prej ni videla... (drugače gre samo za malce orošen objektiv :) )

Kam?

Kaj je to?

Očitno neko umetniško delo, podarjeno mestu Ljubljani... Že že ampak... Kaj? Zakaj? WTF?!?!!?!

In končno... vprašaj.

Naslednji teden nas čaka "prebujanje"...

Večer

2011-03-08T23:32:00.000+01:00

Po res napornem dnevu, polnem dogovorov, obveznosti, novosti, reorganizacij, dobrih in slabih novic, temeljnih premikov in sprememb, sem komaj čakala, da bo ura čas in se bom lahko lotila mandale. Za sprostitev.

Pa me ni kaj dosti sprostila. Glava še vedno boli. Utrujenost je še vedno v mišicah, v kosteh...
Ampak z izdelkom sem kljub temu zadovoljna in ponovno me je spomnila, da moram biti tukaj in zdaj in je v preteklosti ali prihodnosti.

Danes... kaj je bilo danes lepega?
Tistih 35% dobrih novic od vseh skupaj. In nekatere dobre so izničile slabe.
Sonce... veliko sonca...
Mask sem videla vsega skupaj enih par, rožic tudi bolj malo...

Hvala Bogu za miren večer :) Ja, to bo highlight of the day. Večer. Res mi je bil všeč. Risanje mandale ob glasbi Mostar Sevdah Reunion. Nice...

Družinski vikend sreče

2011-03-06T20:31:00.000+01:00

Kaj me je danes, včeraj razveseljevalo? Kaj mi je risalo nasmeh na lica in tkalo tančico zadovoljstva v duši?

Moja družina. Moji dragi, najdražji. Dva dni čiste sreče, smeha, veselja, ljubezni...

Zgodnja meglena sobota, jaz in moj bratec, vožnja z avtom, dvig nad meglo, nato pa 6 ur polnih korakov in čistega sonca, smrek, snega, smeha, zadovoljstva in sreče ob uspehu. Prehoditi 6 ur, od Slemena do doma na Smrekovcu in nazaj. Brez pretirane utrujenosti. Totalno zmagoslavje. Obeh. Da sva dejansko zjutraj vstala in šla. In tudi prišla :)

Pot proti Smrekovcu

Polna banja vroče vode in dišeče pene, ki je božala utrujeno telo...

Nova frizura. Všečna :)

Nekaj ur solza, odprtih src in duše, ki je zbližalo dve duši, dve, ki si bližje kot sta si, ne moreta biti. Dušo mame in hčere.

Prijeten zaključek večera z mojim najdražjim...

Skupen zajtrk, ko se je sonce trudilo pokukati izza goste megle (žal neuspešno).

Pest regrata, ki sem ga dobila za v Ljubljano. Mmmmmmm...

Cela žlahta (po mamnini strani) na kupu, v počastitev že umrlih in v veliko zadovoljstvo nas živih. In skupno odlično kosilo na kmečkem turizmu.

Izjemno humorna vožnja proti Ljubljani, v družbi žedolgonetakozelorazpoloženega najdražjega :D Solze so lile v potokih, vidljivost je bila zmanjšana na minimum, še dobro, da ni bilo gužve na cesti.

Vse to in še veliko več...

Moja familija je ... zakon!!!

Povrh vsega pa me čaka še izjemno sončen teden :) Kako naj ne bom srečna in zadovoljna?!?!

Apoksiomen iz Lošinja

2011-03-03T17:36:00.001+01:00

Danes zvečer, ogled tega lepotca v živo.

Pripotoval je z vsemi častmi, varnostniki... kot v filmu... fotozgodba na FB

In njegova zgodba... apoksiomen (ta mi je od vseh objavljenih na netu najbolj všeč)

Projekt 365: teden vrat, odprtih, zaprtih, kakršnih koli (1-7)

2011-03-02T21:20:00.000+01:00

Nekaj dni nazaj sem na Natašinem blogu brala o projektu 365, vsak dan ena fotka, določena tema, vsak teden druga... Objavljajo se dnevno na flickr-ju in tedensko na blogu.
Zanimivo...
Že tako imam fotoaparat, odkar sva ga kupila, venomer v torbi, vendar so se mi zdeli prizori, detajli ali vsi zanimivi, ali pa prav noben. Potrebovala sem vsaj nek okvir, v katerem se lahko izražam. Vsaj zdaj na začetku moje fotografije. In tako sem začela slediti temam in fotkati... In sem zelo vesela da sem. Prvi teden so bila vrata. In... koliko zanimivih vrat. Seveda sem jih posnela več kot samo 7. Veliko več. Še več jih verjetno bom, ker me totalno fascinirajo. So me začela fascinirati. Vrata so res nekaj tako... posebnega, tako pomembnega, tako... karakternega. Pokaži, kaka vrata imaš in povem ti kdo si... v tem smislu... oz. in povem ti, kaki ljudje so živeli oz. živijo v tej hiši. Noro...
No, da ne bom dolgovezila, tole je mojih 7 vrat, izbranih z muko...

Komentarji več kot dobrodošli, sploh kaki nasveti... ker sem šele začetnik.

Odsev vhodnih vrat na vratcih krušne peči. Pred vhodnimi je mrzlo, za krušnimi je vroče :)

Vrata št. 1 koče na Korošici

Vrata št. 2 koče na Korošici ..."back door"

vrata št. 3 doma na Korošici

Moja omarica

Ljubljanska vrata s čudnimi kljukami :)

Srarmežljiva ljubljanska vrata

Vrata v vratih

najbolj poznana vrata v svet znanja...

Vrata, skozi katera sem stopala, leto in pol, večkrat dnevno, nevedoč, kaj me tistega dne čaka. Tam pod zemljo... Zdaj so ostali le še gradbeniki in še ti ne vedo, kaj vse jih še čaka.

Leto in še malo

2011-03-01T20:54:00.000+01:00

Novembra predlani sem spoznala prijetno punco, mojih let, s podobnimi pogledi na svet, skoraj sorodno dušo, s podobnimi težavami. Združil naju je nek forum, na kateremu sva se dogovorili, da greva skupaj na Primorsko, opraviti "neke stvari". Bilo je čudovito. Izjemno vreme, sprehod od Fiese do Pirana je bil... rahlo vetroven, a božanski. Posedanje na skalah ob obali Pirana, nastavljanje za ta letni čas toplim sončnim žarkom - še danes je ta slika jasna, kot bi se zgodilo včeraj. Mnoge skrivnosti, težave, zaupne besede sva si takrat delili, popolni neznanki, ki sva postali prijateljici.
Potem so se najine poti razšle. Kljub temu, da mi je posodila CD-je in sem ob slovesu obljubila, da jih kmalu vrnem, torej se kmalu vidiva, sem to storila šele danes. Enostavno ... ni šlo prej. Ni bil čas. Nikoli... Tudi ona mi ni težila. Parkrat sva se sicer slišali, a nikoli ni prišlo do srečanja.
Danes pa sem dala CD-je v torbico in se odpravila k njej. Na doooolgo obljubljen obisk.
Bilo je, kot bi ne minilo leto in še malo. Najprej sva si povedali, kaj je novega (in bilo je veliko za povedati in za poslušati), potem pa sva začeli, kot takrat, razglabljati o svetu, o življenju, o ljubezni...
Kot bi bili še včeraj skupaj... Vesela sem, da jo imam čast poznati. Táko fejst babo, takó srčno, takó... sebi podobno, takó prijetno. In... se bom potrudila, da do naslednjega obiska ne bo minilo leto in še malo.
In odšla sem totalno fascinirana nad hodnikom v njihovem bloku...

samo Korošica

2011-02-27T17:43:00.000+01:00

7.00 sharp na zbirnem mestu.
Vsi točni.
Po dolgem času malce drugačna zasedba. Ena je manjkala, ta druge pa sem bila res vesela. Dolgo že nisva šli skupaj kam v hrib.
Pot ni bila prenaporna, a tudi ne prelahka. Začetka sem se malo ustrašila in se (spet) osredotočala na korak po korak.
Do koče na Korošici. Božansko. Sonce je risalo bisere v deviško belo podlago.
Za na Ljubeljsko babo niso bile razmere ta prave. Kar je prvi v naši skupinici poskusil. Ker smo ga čakali, na sončku pri koči, sem imela toliiiiko časa skakati okoli in fotkati leseno kočo in njene detajle, vrh Ljubeljske babe, kot tudi Veliki vrh, ki mi je ostal v živem spominu od zadnjič, ko sem ga grizla in vlekla za sabo jezik, kolena in še kaj...
Pot nazaj... meni najljubša. Po smetanastem snegu, ki je blažil dolge korake po strmem pobočju. Na prestrmem pa je prevagala tazadnja, po kateri sem se po otroško spustila do naslednje prečne gazi.

Še en čudovit dan, preživet v hribih. Pa naj še fotke povejo svoje...

Vsaj par pomladnih fotk sem naredila, ki sem si jih tako želela :)

Požigalec

2011-02-26T15:12:00.000+01:00

Danes sem bila požigalec.
Gazda je zakuril v peči, ker je enkrat leto treba, zarad dimnika. Komaj sem čakala... že celo zimo, pa ni bila dost huda, da bi se splačalo. Tako smo zdaj ulovili še zadnje zdihljaje zime, da vidim kako sploh ke, ko imam toplo peč.
Ko se je peč segrevala in se meni še ni dalo delat, sem iz vogalov, polic, košaric, predalov in fasciklov potegnila ven VSE moje papirje, takšne in drugačne, zasebne in poslovne. Potrdila, pogodbe, račune, opomine, obvestila, zapiske, spričevala, reklame, spomine...
Izločila vse, kar ne rabim. Kar ne potrebujem. Česar se ne spomnim več. Kar je nepomembno. Vse...
... in kup vrgla v peč, na ogenj. Zažgala vso mojo tako in drugačno, lepo in manj lepo preteklost na papirovju.

Očiščujoče...

Fajn je bit kdaj pa kdaj požigalec. Ogenj uniči vse.

Nič več čudni tiči. Zdaj vse poznam!

2011-02-25T21:34:00.001+01:00

Na take lepe sončne dni bi se kar nekam odpravila, bi magari grabila tiste tri kvadratne metre pobočja na dvorišču, pa je blo treba delat. ker sem dobila paket dokaj zahtevnih kosov, gre počasneje, kot sem predvidevala. Pa ... bo že.
Sem se pa naužila sončka vsaj čez okno in tudi ptičke so bile veliko bolj fotogenične. In ob pavzi sem malo preletela spletne strani o pticah in nekaj sem jih celo našla. Nič več čudni tiči. Zdaj imajo imena :) In imam svojega najlepšega... plavček :)
In tisti tič z rdečo ritjo od zadnjič je detel. In ne katerikoli detel. Veliki detel.

Plavček...

...še s profila

Močvirska sinica...

...še s profila, v družbi dveh poljskih vrabcev

Sinička

in vrabček

No, tile tiči so mi danes prav lepo pozirali. In prav zabavno je bilo, vmes, ko sem počivala roko. Kopali so se v soncu in zobali semena. Vsaj za trenutek sem si želea biti jaz tista na vejici, na sončku... ampak če bolje pomislim, ne zamenjam. Ne zamenjam tega kar imam za nič na svetu.

In za nič na svetu ne zamenjam domačega kosila (iz zelenjave Zelenih zabojčko in Moje tržnice) za ... recimo pico. Ali karkoli restavracijskega :)

Posebna ženska

2011-02-24T17:31:00.001+01:00

Že zvečer sem dobila sporočilo (eno od verižnih pisem), s katerim mi je dala prijateljica vedeti, da sem posebna ženska, in koliko ji pomenim. In me s tem zelo razveselila. Niti predstavljala si nisem...

In zjutraj (oz. ponoči, ko spet nisem mogla spat) sem sporočilo prevedla iz hrvaščine, izpustila tisto o izpolnjevanju želja, če pošlješ v naslednjih minutah in da se ti bo res želja uresničila čez 4 dni in ... blablabla skratka bulšit verižnih pisem. Jedro sem pa ohranila.
In poslala naprej, kot pismo. Verižno, a samo če hočeš deliti te misli s tebi pomembnimi ženskami.
Jaz sem jih zbrala. Nekatere so z mano že celo življenje, nekatere od teh pa zelo malo časa. Z nekaterimi se sploh še nisem videla, pa so del mojega življenja, mojih sprememb. In so pomembnejše od nekaterih, ki jih poznam že celo večnost. Saj tudi tu velja. Kvaliteta šteje, ne kvantiteta :)
In ko sem dobila nekaj prav srčnih zahval, ko je prijateljica (s katero se poznava že doooolgooooo, a sva se zadnjih nekaj mesecev zelo zbližali) rekla, da si bo zadevo sprintala in jo prilepila v svoj delovni kotiček, me je prijetno pogrelo pri srcu.

Kako prijeten je občutek, da imaš okrog sebe toliko srčnih ljudi, in predvsem zato, ker si tudi sam srčen :)

Mandala modrosti

2011-02-23T15:43:00.000+01:00

Danes sem si vzela fraj dan. Po bolanih dneh, preživetih doma za mizo, s svičnikom, radirko in glavnikom v roki, no, v nedeljo in ponedeljek tudi ponoči, ker pač nisem mogla spat... Že včeraj zvečer sem bila fino utrujena. Še prej sem oddala, kar sem imela zrisanega (se je kar nabralo), prejela novo pošiljko od nekega drugega naročnika, imela prijetno naporen dan z milijon sestanki, pogovori, nekaj tudi kavicami...Zvečer pa my favourite čajček in odločitev, da ostanem doma naslednje jutro je bila sprejeta brez obotavanja.
Dokaj zgodaj me je zbudil poštar, s paketkom zame. Lep začetek :)

Po zajtrku in spletnem čekingu sem se lotila mandale, o kateri razmišljam vse od takrat, ko smo jo na tečaju risali, tri tedne nazaj.Imela sem že kar nekaj idej, kako jo speljati, čeprav sem vedela, da me bo kljub temu presenetila...
Sonce je zasijalo skozi okno na mizo, mi osvetlilo papir in narisalo velik nasmeh na usta.
Zaradi tempa risanja najdb sem nenehoma pogledavala na uro, se psraševala, kdaj bom končala in kako bo zgledala... in "mandala je spregovorila" (ne, nisem nora in ne slišim glasov, ampak jaz tako temu rečem, ko se mi utrne misel...)
Pomembna je pot in ne cilj. Torej pridno barvaj, ne utrujaj se z uro, s končnim rezultatom. Ni pomembno. Pomembno je, da Pobarvaš zdaj tale košček, in zdaj tega...

In nastala je:

Mandala Sofije ali modrosti, tudi mandala uvida

In to je moja sreča za danes. Do zdaj.

In danes se bom spet naučila kake nove mandale :)

Omnia mea mecum porto

2011-02-22T01:42:00.002+01:00

Nisem še šla spat (mal me nespečnost daje tele dni), pripravljam se za jutri, grem po 10 dneh domačega smrkanja in vročinovanja (in seveda spanja, pa sem verjetno tok not spravla, da ne morem več spat), spet na šiht. In gledam, če mam vse v moji torbi:
Fotič. Ker glih takrat ko ga nisem mela, bi ga tako rada uporabila. Torej ga nosim s sabo.
Večja A4 mapa za papirovje, ki ga je vedno polno. Tako se vsaj ne zmečka. In ker torba nima trdih "platnic" služi še kot opora na zadnji strani torbe.
Beležke: črna - koledar; rdeča - takrat ko prebereš kak dober citat, kako dobro pesem, kako dobro foro, nasvet, rek, karkoli, kar bi si rad zapomnil, to gre v mojo rdečo beležko. Lani sem to pisala v koledar, pa... ima koledar žal samo eno leto rok uporabe in zdaj razmišljam... čem prepisat, al čem pustit tam...; vijola - "must do" čimprej beležka
Peresnica napolnjena z vsem živim (mam eno tako manijo na kulije, flomastre, svinčnike, barvice, in vse ostale "šolske in pisarniške potrebščine". Posebna zgodba v zgodbi bi verjetno bila vsebina moje peresnice...
Denarnica
Vžigalnik za prižiganje svečk pod izparilnikom na šihtu (če ga pustim tam, kot že milijon prejšnjih, mi ga vedno zvoha kak kadilec in mi ga pljune)
Papirnati robči
Krema za roke
Kao žvečilke
Kužika iz kinderjajčke
Karitjejevo maslo za ustnice
Ključi, ključi, ključi
Štempl
Vložek
Čepki za ušesa (občutljiva na hrup, ker pa sem terenska, je to nujno potrebno)
Razkužilo za roke, ker pozimi je tekoča voda zunaj hudičevo mrzla, v Dixijih pa ni namontiranih pip.
Isla moos bonbončki za grlo
Telefon, Kondom zanj, Uhec (slušalka, ker brez nje slabo slabo slišim telefon, tako zvonjenje, kot govorjenje) in polnilec za Uheca
Rokavičke
In vse to v mega torbi, ki ima zelo nerodno in ostro naramnico, zato mi pomaga nosit moj Torbičar, rakun, ki ima sicer svojega brata dvojčka na varnostnem pasu v avtu.
...manjka pa Flaška, ki sem jo pozabla doma doma, pa tu pa tam kako jabolko, tudi posoda z malico še gre not. Pa sem spravla še kako knjigo dve, če je treba, pa šal in kapo... Skratka, moja torba je lahko tudi potovalka :)

Zakaj sploh naštevati vse to? Izziv Sandre , ki rada takole šnomfiripo torbicah :)

p.s. navlaka starih računov, robčkov, papirčkov, gumbov, kamenčkov, školjk, kulijev... in ostalega se meni nabira po žepih.

Ko je delo sprostitev

2011-02-21T22:44:00.006+01:00

Ta del mojega dela imam res rada. Združila sem prijetno s koristnim. V svoji "karieri" sem povezala risanje, ki me izpopolnjuje že od malega, in pa moj "foh". In to tako zelo rada to počnem, namreč rišem najdbe. Kar se odraža tudi na izdelkih. In zadovoljnih strankah. Zdaj, ko sem bila doma, sem veliko risala. Saj naročila dežujejo... In danes, 4 dan celodnevnega risanja, sem še vedno neizmerno uživala. In grem še par uric uživat. Edino... nekaj me moti... čas prehitro teče... čeprav mi gre razmeroma hitro. In na vsake toliko rabim narisat še kej kreativnega... kako mandalo :)

Moj delovni kotiček

Ob tem pa lahko gledam obiske na okensko polico. In danes me je razveselil en mega ptič z rdečo ritjo. Tako rada gledam ptičke, vrabci, siničke (od teh mislim da ma ena overweight problem :) ), dve nedefinirani vrsti,ki ju še nisem ujela v objektiv...

Sinička na orehu, pred okensko polico, čaka da pogledam stran ...

Vrabc

Čuden tič z rdečo ritjo... detelj?

Tolk o sreči danes. Čeprav je snežilo (zaradi česar se je stopnja srečnosti nekoliko zmanjšala)

Putumayo

2011-02-20T18:53:00.002+01:00

Prvič sem slišala zanjo v faksovskem kombiju, ko smo se vozili proti Bosni. Profesor (za katerega je znano, da zelooo rad potuje po eksotiki) je imel, med drugimi sicer okusno zbranimi CD-ji, tudi dva živopisana CD-ja :

In ker totalno palim na barve, je bila to love at first sight. ...and tone. Tako ena kot druga sta prav pasali v tisti pasji vročini.

Takoj, ko sem prišla domov, sem seveda počekirala, kaj zaboga je ta Putumayo, kdo je to, kaj je to, preprosto... jaz bi šeeeee. Putumayo je sicer tudi del Kolumbije, sicer pa, v tem primeru gre za glasbeno znamko, ki predstavlja glasbo s celega sveta na kompilacijah, vabljivih naslovov in še boljše glasbe.

Sprva šokirana nad količino materiala (207 kompilacij) sem se zadeve lotila dokaj sistematično. Najprej print vsega, potem pa iskanje željenih kompilacij, kljukanje ko se je zadeva naložla in preverjeno delala.

Do danes sem jih nabrala 74 in me spremljajo tako doma, kot v službi in v avtu. Ker če mam naloženih vseh 74, je to tako raznolika glasba, da se je enostavno ne naveličaš. Kar se je tudi tako ali tako ne bi. Ker je, ne glede na naslov CD-ja tako pozitivna, tako ... preprosto dobra. Za po dežju ali vročem soncu, za romantične večere ali zaspana jutra, za delovne dneve kot nedeljsko vožnjo po vukojebinah, med pospravljanjem ali pa reševanjem sudokujev, za na pot na morje ali samo v trgovino, za hišne ali vrtne zabave, za uspavanko ... Za vse.

I just love it. Hvala, g. profesor!

V službi sem jih že okužila s Putumayo virusom, in z veseljem ga širim dalje :)

Novemu vetru naproti

2011-01-31T18:37:00.000+01:00

Nedelja je bila taka, da si jo lahko samo narišeš. Čudovita. ker sem si jo tako naredila. Najprej v glavi in potem sem še spravila nedeljo na platno.
Kljub nedavnemu bolehanju sem se odločila dokončno izšvicati še preostale viruse v hribih. Počasi, ampak res počasi je na strah pred hribi izginil, ni več zvijanja v želodcu v soboto zvečer in celo nedeljsko jutro. Ni več vprašanj tipa: kam? kako? bom zmogla? bo vse ok? bo sonce? bo ful mrzlo? Saj ni pomembno. Bomo videli. In vse bo tako, kot mora biti. Dobila bom, kot vedno, to kar rabim. Kljub drugemu dnevu menstruacije, ko še pred nekaj meseci ni šans, da se kam prestavim, sem šla. Polna optimizma.
Tura oz. bolj "za noge pretegnat" izlet je bil ... pač tak kakršen je bil. Oblačen, mrzel, da so me prsti boleli tako na rokah kot na nogah, bolj je šlo proti vrhu, bolj naporno je bilo, ampak... sem se trudila vsak korak posebaj, ker sem vedela, da en korak še sigurno zmorem. Za naslednjega zdaj ne bom skrbela. In tako, korak po korak do vrha. In za vsak korak sem našla moč. In prav trudila sem se ne gledati proti vrhu, koliko še. Ko bo, bo. Bo že. Prej sli slej. In bravo jaz. Navzdol sem, nevem zakaj, če bolj stiskala zobe in se koncentrirala na dihanje, saj sem imela zrahljane kolenske vezi, al kaj je blo to, da me je tako svinjsko bolelo. Skoraj peklo. In to me boli vesno, ko nekaj časa ne grem. In če veliko sedim s spodvitimi ali privitimi nogami. In bolečine v prstih na nogah... in spet. Ta korak. Samo ta korak. Tukaj zdaj. Dihaj. vdih, izdih. Jao, teče z nosa... robec... mal oddiha, da si useknem nos. Kje je zdaj ta cesta... sem mislila, da je bližje... ne ne, saj bo... bo že. pojdi dalje, palce v roke in dol, korak (avvv) korak... Začuda so vsaj jajčniki dali mir. Saj niso imeli niti priložnosti. In manj sem jamrala, lažje je bilo. Ko sem odmislila prste, ko sem odmislila kolena, je šlo. Lažje. Če ne jamraš, ni tako hudo kot sicer. Zagotavljam!!!! In ob koncu, ko sem se preobuvala, nič več tako trpeča, ker se je pot zelo položno zaključevala, sem bila totalna zmagovalka. Sama sebi.
Doma vroč tuš. Neprecenljivo. Tako rada stojim pod res vročim tušem, da mi vročina počasi segreva telo. In potem topla juhica. Da doseže mesta, kamor vroča voda ne seže.

Dodobra ogreta sem razmišljala, le kaj bi počela na tako čudovit nedeljski popoldan, ves siv in mračen. lahko bi pospravljala, lahko bi delala, zaslužila še kak dinarček, lahko bi brala, a ... sem se spravila risat mandalo. Rekla sem si, da vsaj eno na teden, tako... da vidim, kje sem, kaj bi dogaja in da bom tudi videla čez čas, kako so se moje risbe spreminjale s časom. Že zadnjih nekajkrat nisem imela nobenega niti okvirnega plana, kaj in kako in so kar nastale. Tako tudi včeraj. Na začetku, ko sem že imela par krogov, sem hotela razviti mandalo v nekaj, kar smo počeli pri tečaju. Pa se mandala ni dala. Nastala je taka, kot je hotela. Sicer razmeroma osnovna, tovrstne (vsaj center) smo risali v začetnih urah. Ampak ta osnova se je nadgrajevala. In poskušala sem biti čimbolj tiho in poslušati misli, kaj zdaj. In upoštevati res tisto prvo idejo (in ne idejo, ki jo premislim, pretehtam, če bo ok, če bo sploh dobro, če bo v skladu z nevemčim...). In tako je nastajala. najprej ogrodje s svinčnikom. Potem bodrure s tankim flomastrom, pri katerih sem že morala vsaj začrtati njene barve. In potem barvanje. Čista meditacija. In vseskozi sem se trudila res samo barvati in ne misliti na nič. barvati. In izbirati barvice po instinktu. Oz. kako bi rekla, pustila sem, da so se barve same izbrale. In vmes se je porodilo še kar nekaj idej... S-J-V-Z na štirih listih, 12 zunanjih listov, 12 ur v dnevu, 12 znamenj horoskopa... barvanje... risanje... barvanje... mmmmmm. Vseskozi mi je bilo izjemno vroče in... kot da bi vse te ideje prihajale od nekod, ne iz mene. Zanimivo... In nastalo je tole:

Ker je mandala nastajala kar pozno v večer, sem potem, vsa večerno nasmejana spila še čajček z medom in šla v posteljo s knjigo, prebrala nekaj poglavij in zaspala. Pripravljena na nov delovni teden. Teden, ki upam, da bo prinesel nek nov, svež veter, in z njim nek nov vonj življenja.

In še neakj fotk z mesta, kjer je res svinjsko pihalo... mogoče ta nov veter?

Zaslužen počitek pri koči, pred vzponom na sam vrh Dovške babe (se opravičujem za tako usmeritev, ampak ne znam je obriniti v bloggerju. Samo fotko sem že obrnila. In shranila. ???)

Oblaki so se počasi trgali na oddaljenih vrovih in tu pa tam je bilo videti sinje modro nebo. Upanje...

Pogled z vrha, kjer sem samo parkrat zelo na hitro šklocnila, popokala fotoaparat in se hitro pobrala nazaj v dolino, ker je veter bril. Zdaj razumem, kako je, če veter brije.

doma

2011-01-27T17:49:00.002+01:00

Že več kot teden sem doma, z vročino, ne preveč, ne premalo, s kašljem, takim da se srce para... Pa kaj čmo. Pogledala sem filmov kot že dolgo ne, prevrala niti ne veliko, ker glava ne dela tako, kot bi morala. Prav... useless se počutim. Še igrce na računalniku sem igrala. To pomeni, da mi je res hudo :)

in ena taka... zimska...

Ker mi že celo zimo zmanjkuje energije, ker si je nekako ne morem nafilat, kljub hribom, kljub akciji, kljub vsemu trudu mi jo zmanjka... vendo znova. Naslednji teden me čaka nekaj novega... mogoče bo pomagalo. Ker ne vem več, kako bi si pomagala, kaj še lahko naredim, sem šla v alternativo... bomo videli...

Mi bo pomagalo, ker bom verjela, ali mi bo res pomagalo? Saj niti ni važno. Jaz upam, da mi bo. Verjamem? Bomo videli. Dajem možnost, da mi bo. Da se bom dvignila, pobrala in šla naprej. In ne več padala, vedno znova in znova, ob vsakem kamenčku, ob vsaki jamici.Očitno je, da sama ne zmorem, s tem kar imam v svojem nahrbtniku. Očitno je, da je nekje nekaj, česar ne vidim, česar ne znam preseči, očitno je, da takole ne morem več naprej.

Spoznala sem gospo, pozitivno, čisto "nepoduhovljeno", zelo prizemljeno, z večletnimi izkušnjami, se, ker res ne vem več, kaj bi, prepuščam v njene roke. Ji zaupam? Ja, ji zaupam. Dokler me ne prepriča v nasprotno.

V ponedeljek začneva... odpirat moj nahrbtnik in ugotovit, kaj zaboga je tako težkega notri, da ne gre naprej, na mi jemlje energijo, da me tako izčrpava. Vedno znova.

Danes je...

2011-01-18T19:15:00.002+01:00

...prvi dan mojega preostalega življenja. In...

Danes je ta dan, ta dan, ko imam po dolgem času spet občutek, da sem na pravi poti in da je zapihal prijetno topel veter ter posijali prvi žarki sonca.

Danes je ta dan, ko sem zadovoljna, srečna, tukaj in zdaj. Srečna. Čeprav se premikam. Naprej.

Danes je ta dan, ko sem začutila na vodi in v levem kolenu, da je čas za prvi zapis. Prvi izmed mnogih.

Danes je ta dan, ko sem poljubila dragega in vedela, da bo vse ok. Da se bova imela lepo v tem in vseh preostalih življenjih.

Danes je ta dan, ko mi je dragi med vrsticami dal vedeti, da je pripravljen na nove in nove izzive življenja.

Danes je ta dan, ko sem ugotovila, da me delo osrečuje, vendar je bil tudi danes prvič dan, ko sem se odločila postaviti sebe na prvo mesto in namesto, da bi hitela domov po službi delat popoldansko (sicer zelo prijetno) delo, sem šla na sprehod. En krog okrog meni čudovitega Koseškega bajerja. In tako zelo sem zadovoljna, da sem šla. Drugače bi zamudila vse to:

Osupljiv začetek sprehoda

ogleduje svojo eleganco v odsevu

letalo vijuga:)

Pa še na poti domov takle prizor. Hvala bogu, da je bila rdeča...

Danes je ta dan. Danes sem srečna. Tukaj, zdaj.

In na današnji večer bo nastala taka... srečna mandala.